Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (2.719-2.743)


  1.      členítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od členiti: funkcionalna členitev gradbene površine; členitev pročelja / členitev literarnega dela ♪
  2.      čléniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine // delati kaj členovito: morje členi obalo 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata ♪
  3.      členovítost  -i ž (ȋ) značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale ♪
  4.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  5.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  6.      človekomŕznež  -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež ♪
  7.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  8.      čmokotáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov) ♪
  9.      čóba  -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina) ♪
  10.      čohálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. redko čohalo: očistiti čohalnik 2. agr., lov. drevo, kol, ob katerega se čoha živina ali divjad ♪
  11.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪
  12.      čóhniti  -em in čôhniti -em dov. (ọ́ ọ̑; ó ȏ) nar., ekspr. močno udariti: čohniti z grabljiščem ♪
  13.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
  14.      čópa  in čôpa -e ž (ọ́; ó) 1. šop las, dlake, perja; čop: lase ima zvezane v čopo; ptič z naperjeno čopo 2. čopasta kokoš; čopka: grahke in čope ♪
  15.      čópka  in čôpka -e ž (ọ̄; ō) 1. čopek: počesati lase v čopko; jarčka z lepo čopko 2. čopasta kokoš: grahasta čopka ♪
  16.      čŕča  -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj) ♪
  17.      čredílen  -lna -o prid. (ȋ) agr., v zvezi čredilno pašništvo paša živine s stalnim menjavanjem mesta na pašniku ♪
  18.      čredínka  -e ž (ȋ) agr. ograjen del na pašniku: predeliti pašnik na čredinke; možnosti pašnega gospodarjenja in oblikovanja čredink na kmečkih gospodarstvih ♪
  19.      čredínstvo  -a s (ȋ) agr. paša živine s stalnim menjavanjem mesta na pašniku ♪
  20.      čréditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno črediti čréditi se 1. družiti se v večje skupine: srnjad se čredi v trope / oblaki se čredijo 2. nar. vrstiti se, menjavati se: delavci se čredijo pri delu, da ne opešajo / obiski so se neprestano čredili ♪
  21.      črémsa  -e ž (ẹ̑) bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih, Padus avium: čremsa cvete; duh po čremsi ♦ vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina ♪
  22.      črépati  -am in črepáti -ám nedov. (ẹ̄; á ȃ) nar. severovzhodno pohlepno ali veliko piti: črepala sva jabolčnik, ročko za ročko; zgrabil je vrč in začel hlastno črepati pijačo / ekspr. tek sem izgubil, le črepal bi neprestano pil ♪
  23.      črepínjak  -a m (ȋ) bot. hrast z dolgopecljatimi listi in sedečimi plodovi; graden ♪
  24.      črepínjski  -a -o prid. (ȋ) zgod., v zvezi črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  25.      črét  -a m (ẹ̑) nar. štajersko močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem: veliki ilovnati čreti ♪

   2.594 2.619 2.644 2.669 2.694 2.719 2.744 2.769 2.794 2.819  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA