Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (219-243)



  1.      gráve  prisl. () muz., označba za hitrost in izraz izvajanja počasi in težko
  2.      gravêr  -ja m () kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler; graver kamna, stekla
  3.      gravêrski  -a -o prid. () nanašajoč se na graverje: graverski poklic; graverska delavnica / graversko dolbilce, kladivo / graverska tehnika
  4.      gravêrstvo  -a s () graverska obrt: učit se je šel graverstva / dobro zasluži z graverstvom opravljanjem graverskega poklica
  5.      gravíden  -dna -o prid. () med., vet., navadno v ženskem spolu noseč, brej: skrbeti za pravilno prehrano gravidne žene; gravidna žival
  6.      gravídnost  -i ž () med., vet. nosečnost, brejost: ugotoviti gravidnost
  7.      graviméter  -tra m (ẹ̄) fiz. priprava za natančno merjenje težnega pospeška
  8.      gravimetríja  -e ž () fiz. natančno merjenje težnega pospeška
  9.      gravíranje  -a s () glagolnik od gravirati: graviranje napisov; graviranje v jeklo
  10.      gravírati  -am nedov. in dov. () vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis; gravirati v baker, v steklo / prstan je dala gravirati gravíran -a -o: doza z graviranim monogramom; gravirano steklo
  11.      gravíren  -rna -o prid. () s katerim se gravira: gravirni pribor, stroj
  12.      gravírnica  -e ž () delavnica, obrat za graviranje
  13.      grávis  -a m () lingv. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik, krativec
  14.      gravitácija  -e ž (á) 1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije 2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu
  15.      gravitacíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na gravitacijo: gravitacijski zakon; gravitacijska sila; gravitacijsko delovanje nebesnih teles / gravitacijsko polje polje, v katerem delujejo gravitacijske sile / gravitacijsko območje bolnišnice; gravitacijsko področje pristanišča ♦ teh. gravitacijska žičnica žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže
  16.      gravitírati  -am nedov. () biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču, težiti: okoliške vasi gravitirajo k mestu; pomorski kader gravitira glede študija na Piran; gravitirati proti industrijskemu centru; podeželski bolniki gravitirajo v Ljubljano
  17.      gravúra  -e ž () um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v različne plošče omogoča ostro črtno risbo: slikar je mojster gravure // odtis v tej tehniki: na razstavi so bakrorezi, jeklorezi in druge gravure
  18.      grazióso  [graciozo] prisl. (ọ̑) muz., označba za izraz izvajanja ljubko, gibko
  19.      b  -a m () stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine: nad vrati je bil pritrjen grb; v grbu so imeli orla; državni, plemiški grb; grb celjskih grofov; grb mesta Ljubljane
  20.      ba  -e ž (ŕ) 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih ● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premaganrib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
  21.      grbáč  -a m (á) zool. kočnik za lomilcem pri zvereh
  22.      grbáča  -e ž (á) pog., ekspr. hrbet: naložil si je vrečo na grbačo in odšel ∙ pog., slabš. dobiti jih po grbači biti tepen; biti premagan
  23.      grbán  in grbàn -ána m (; á) nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček
  24.      grbánčast  -a -o prid. (á) redko gubast, zguban: imel je grbančast obraz; grbančasta roka / hruška je bila že suha in grbančasta
  25.      grbánčiti  -im nedov.) delati gube, zlasti na koži: hodil je gor in dol in grbančil čelo; koža se grbanči / jabolka se spomladi začnejo grbančiti

   94 119 144 169 194 219 244 269 294 319  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA