Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (11.151-11.175)


  1.      stôpnja  -e ž (ó) navadno s prilastkom 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino / z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje ◊ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk ♪
  2.      stôpnjema  prisl. (ō) knjiž. terasasto, stopničasto: gredice se stopnjema dvigajo; Plitvička jezera se vrstijo stopnjema po dolini // postopno, postopoma: zarja se stopnjema preliva v mehkejše barve / nevarnost se stopnjema veča polagoma, počasi ♪
  3.      stopnjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stopnjevanje: stopnjevalno razlikovanje, razmerje / stopnjevalna davčna lestvica; stopnjevalna zgradba drame / stopnjevalne oblike pridevnika ♪
  4.      stopnjevít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju; postopen: stopnjevit razvoj; stopnjevito napredovanje // terasast, stopničast: stopnjeviti skladi; stopnjevit vinograd ● redko stopnjevito pojemanje navdušenja stopnjevano, hitro stopnjevíto prisl.: stopnjevito naraščati; svet se je stopnjevito spuščal proti reki ♪
  5.      stórija  -e ž (ọ́) ekspr. 1. zgodba, povest: brati, pripovedovati storije; poučne ljudske storije; storije o grških junakih / vsaka kmetija ima svojo storijo // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: po vasi so krožile čudne storije; te storije pripoveduj komu drugemu 2. neprijeten dogodek, afera: ne mara se spomniti na to storijo; tudi on je povezan s to storijo / pogrevati staro storijo // doživljaj, dogodek: pripovedovati o svojih ljubezenskih storijah; storije iz mladosti ∙ ekspr. to je pa čisto druga storija stvar je drugačna, kakor je kazalo ♪
  6.      storítev  -tve ž (ȋ) 1. naročeno delo, ki se opravi za koga navadno za plačilo: podjetje opravlja določene storitve; obračunati, plačati, podražiti storitve; cene storitev / gostinske, komunalne, obrtne, poštne, prevozniške storitve; intelektualne, zdravstvene storitve 2. publ. dosežek, delo: film jim je ostal v spominu zaradi odličnih igralskih storitev; dobil je nagrado za likovne storitve v preteklem letu; vrhunske storitve športnikov 3. glagolnik od storiti: storitev neprimernega dejanja / krava se pripravlja na storitev ♪
  7.      stôržek  -žka m (ō) 1. manjšalnica od storž: borovi storžki / rdečkasti koruzni storžki 2. storžu podoben skupek plodov: gabrovi, jelševi storžki // agr. žensko socvetje ali plod hmelja: obirati, trgati storžke / hmeljni storžki ♪
  8.      stotéro  štev. neskl. (ẹ̑) 1. skupina stotih enot: zbral je stotero pesmi 2. ekspr. veliko, mnogo: na vrtu cvete stotero rož; pesem se je oglasila iz stotero grl ♪
  9.      stôti  -a -o štev. (ó) ki v zapovrstju ustreza številu sto: praznovali so stoto obletnico društva / stoti del celote stotina; sam.: star. že v stoto ponavljajo igro stotič ♪
  10.      stôtič  prisl. (ó) pri ponavljanju ali v zapovrstju na stotem mestu: stotič igrati dramo ● ekspr. najmanj stotič je že obljubil, da se bo pridno učil velikokrat, mnogokrat ♪
  11.      stotína  -e ž (í) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves ♪
  12.      stotínka  -e ž (ȋ) del na sto enakih delov razdeljene merske enote: stotinka miligrama; stotinka sekunde ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
  13.      stradálen  -lna -o prid. (ȃ) pri katerem se ne uživa (dovolj) hrane: stradalna kura ◊ agr. stradalni poskus poskus, s katerim se ugotovi, kaj žival nujno potrebuje za življenje ♪
  14.      stradivárka  -e ž (ȃ) žarg., muz. violina, izdelana v delavnicah družine Stradivari: igrati na stradivarko ♪
  15.      stráh  -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega / bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je / bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo / hiša strahov v cirkusu // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si ● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha ♪
  16.      strahopét  in strahopèt -éta -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) star. strahopeten: strahopet človek; obšla ga je groza, čeprav ni bil strahopet ♪
  17.      strahôta  -e ž (ó) 1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam 2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval ● redko obšla jo je strahota pred samo seboj strah ♪
  18.      strahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: vojaki so ropali in strahovali ljudi; strahovati otroke s palico / z gradu so strahovali vso okolico // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: hči je strahovala očeta; strahovati sodelavce / ekspr. s svojimi muhami strahuje vse 2. star. bati se: strahoval je za službo; strahoval je, da bi se doma medtem kaj hudega zgodilo strahován -a -o: strahovani otroci; strahovano in teptano ljudstvo ♪
  19.      strančíca  -e ž (í) nar. dolga bezgova piščal, podobna flavti: pastir je igral na strančico ♪
  20.      straníščnica  -e ž (ȋ) knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti travnike s straniščnico ♪
  21.      straníščnik  -a m (ȋ) knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti s straniščnikom ♪
  22.      stránka  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki ♪
  23.      stránkar  -ja m (ȃ) v nekaterih državah pripadnik stranke: zborovanja so se udeležili strankarji in nestrankarji / ekspr. bil je zagrizen strankar ♪
  24.      stránkin  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stranko: strankin program; strankina politika / strankin časopis; sestal se je strankin odbor; strankina izkaznica, uniforma / odvetnik je zastopal strankine pravice ♪
  25.      stránski  -a -o prid. (á) 1. ki je na strani, ob strani: zasuti vse stranske jaške; stranski sedež; osrednji in stranski / stranski oltarji; stranski prostori; stranski vhod // ki kaj od strani omejuje: stranska deska, stena / stranski del telesa // prihajajoč od strani, s strani: stranska svetloba / stranski pogled od strani 2. ki po pomembnosti ni na prvem mestu: vlak je zapeljal na stranski tir; stranska cesta, ulica / stranski igralec igralec, ki igra stransko vlogo; igrati same stranske vloge / stranska (sorodstvena) linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika 3. ki ni v nujni, pomembni zvezi z glavno dejavnostjo: ob tem so se pojavila zanimiva stranska vprašanja / stranski zaslužek // ki nastane v zvezi z delovanjem in ni cilj delovanja: zlato pridobivajo kot stranski proizvod bakra / nezaželeni stranski učinki zdravljenja ● ekspr. zaiti na stranska pota ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ agr. stranski posevek posevek, ki je gospodarsko manj važen in dopolnjuje kolobar; bot. stranski poganjek poganjek, ki raste ob strani debla, vej; stranske korenine korenine, ki rastejo iz glavne korenine; gled. stranski oder oder, ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; jur. sorodnik v stranski črti sorodnik glede na osebo, s katero imata skupnega neposrednega ali posrednega prednika; šport. stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu ♪

   11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA