Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (10.619-10.643)


  1.      slovárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na slovar: upoštevati slovarsko gradivo / biti v skladu s slovarskimi načeli / slovarski del pravopisa ♪
  2.      slovárstvo  -a s (ȃ) pripravljanje, sestavljanje, pisanje slovarjev; leksikografija: predavanje o slovenskem slovarstvu ♪
  3.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  4.      slovésnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost ♪
  5.      slovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) biti splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: igralka že dolgo slovi; ta gostilna je nekdaj zelo slovela / hotel slovi zaradi dobre kuhinje; Bled slovi po svoji lepoti; iron. slovela je po opravljivosti; slovi kot dober zdravnik slovèč -éča -e: kraj, sloveč po svojih znamenitostih; sloveč pianist ♪
  6.      slovít  -a -o prid., slovítejši (ȋ) ki se mu splošno priznava velika vrednost ali veljava: slovit pevec, šahist, vojskovodja; slovita igralka, smučarka / ekspr.: slovita pesem; slovito letovišče ♪
  7.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  8.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  9.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  10.      slušálka  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. priprava za poslušanje, ki se da na ušesa in spreminja električno nihanje v zvoke: natakniti slušalke; radiotelegrafist je snel slušalko z ušesa; poslušati glasbo s slušalkami / (telefonska) slušalka ima mikrofon in slušalko 2. del telefonskega aparata iz priprave za poslušanje in mikrofona: dvignila je slušalko; obesiti, položiti slušalko na vilice; govoriti v slušalko / (telefonska) slušalka ◊ med. (zdravniška) slušalka stetoskop ♪
  11.      slušálo  -a s (á) 1. priprava za poslušanje v obliki lijaka, ki okrepi zvok: zaradi naglušnosti poslušati s slušalom / položiti slušalo na vilice slušalko ♦ med. (zdravniško) slušalo stetoskop 2. zool. organ za sluh, zlasti pri žuželkah: zgradba slušala; slušalo in sestavljeno oko / bobničasto slušalo ♪
  12.      slúšen  -šna -o prid. (ū) nanašajoč se na sluh: slušni dražljaj; slušne okvare; slušne zaznave; slušna in govorna prizadetost / slušni živec / slušni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši / slušna igra radijska igra ♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; med. slušni aparat majhna elektronska naprava, ki naglušnim okrepi zvočne dražljaje; psiht. slušna halucinacija slúšno prisl.: slušno prizadet otrok ♪
  13.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  14.      služábnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od služabnik: imeti, najeti služabnico; grofova služabnica; bila je služabnica v sodnikovi hiši ∙ evfem. služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♪
  15.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  16.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  17.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  18.      slúžen  -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno ◊ jur. služno zemljišče služeče zemljišče ♪
  19.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  20.      smash  -a [smêš] m (ȇ) šport., pri igrah z žogo močen udarec od zgoraj navzdol, da zleti žoga na polje nasprotnega igralca ♪
  21.      smedêrevka  -e ž (ē) agr. trta z velikimi belimi grozdi, ki se goji zlasti v okolici Smedereva: gojiti smederevko // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: steklenica smederevke ♪
  22.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  23.      smehljáj  -a m (ȃ) manj poudarjen izraz na obrazu, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, srečo: občudoval je njen smehljaj; nagajiv, otožen, prijazen smehljaj / odgovoriti, pogledati s smehljajem; pozdravil je z vljudnim smehljajem / ekspr.: materin obraz je preletel nežen smehljaj; hudomušen smehljaj jim je zaigral okrog ustnic, na obrazih, v očeh; pren., pesn. smehljaj cveta ♪
  24.      smejačíca  in smejáčica -e ž (í; á) grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu; turška grlica ♪
  25.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪

   10.494 10.519 10.544 10.569 10.594 10.619 10.644 10.669 10.694 10.719  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA