Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gozd (276-300)


  1.      flóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na floro: florna sestava gozda ♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje ♪
  2.      florístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na floro ali floristiko: floristična sestava gozda; floristično bogastvo pokrajine / floristična raziskovanja florístično prisl.: to področje je floristično zelo pomembno ♪
  3.      fotogrametríja  -e ž (ȋ) geod. fotografiranje zemeljskega površja in izdelovanje kart na osnovi tako dobljenih posnetkov: fotogrametrija gozdov / pri geodetskih delih so uporabljali tudi fotogrametrijo // nauk o tem: velja za utemeljitelja fotogrametrije ♪
  4.      fráta  -e ž (á) nar. poseka, krčevina: hoditi skozi gozdove in frate / ovce je pasel po fratah ∙ nar. sekati gozd na frato na golo ♪
  5.      gáber  -bra m (á) gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom: v dolini so rasli stari gabri in hrasti; skrivljeni gabri / pog. orodje iz gabra gabrovega lesa ♦ bot. beli gaber gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus; črni gaber nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia; kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis ♪
  6.      gabrína  -e ž (í) redko gabrov gozd: bujno zelenje gabrine ♪
  7.      gábrje  -a s (ȃ) redko gabrov gozd: na koncu vasi se je širilo gabrje ♪
  8.      gábrov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na gaber: gabrov les; trd ko gabrova grča / gabrov gozd; jesenovo in gabrovo grmovje ♪
  9.      gábrovec  -vca m (á) bot. nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia ♪
  10.      gábrovje  -a s (á) gabrov gozd: pot se je vila po gabrovju / tu in tam je raslo krivenčasto gabrovje gabrovo drevje ♪
  11.      gáj  -a m (ā) redek, negovan gozd: brezov, hrastov gaj; mediteranski gaji borovcev / oljčni gaji // pesn. gozd: senčni, tihotni gaj / ptiči so peli, da je odmeval log in gaj ♪
  12.      gájič  -a in gajìč -íča m (ā; ȉ í) manjšalnica od gaj: brezov gajič; gozdovi in gajiči ♪
  13.      gláva  -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
  14.      glažúta  -e ž (ú) nekdaj preprosta steklarna, navadno v bližini gozdov: pohorske glažute; glažute in fužine; izdelki domače glažute ♪
  15.      globáča  -e ž (á) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: pod vrhom je globača, porasla s trnjem in robidami; gozdna globača; temačna globača 2. redko globoko zajedena kolovozna pot: v dolino smo prihajali po globačah ♪
  16.      globálen  -lna -o prid. (ȃ) publ. 1. celoten, skupen: globalni prejemki; globalna površina gozdov; globalno zvišanje mezd / globalne raziskave problema ki obravnavajo problem v celoti, brez podrobnosti / napisal je globalno in zelo ostro kritiko 2. približno podan, okviren, splošen: razpolagamo samo z globalnimi podatki; globalen program ekonomskega razvoja 3. nanašajoč se na vso zemljo, ves svet: sistem globalne televizije / globalna raketa raketa, ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine ◊ soc. globalna družba bolj ali manj razlikujoča se politična, gospodarska in kulturna celota človeštva, zlasti v okviru državne tvorbe; šol. globalni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih, celostni pouk; globalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogov, celostna metoda globálno prisl.: globalno določati proizvodnjo; ugotovitve je treba jemati globalno; delež se je, globalno vzeto, zmanjšal v celoti ♪
  17.      globél  -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: soteska se na koncu razširi v majhno globel; hiše se stiskajo v majhni globeli; taborili so v gozdni globeli; pren., pesn. globeli človeških src 2. knjiž. jamica, vdolbina: oči so mu izstopile iz globeli ♪
  18.      globína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
  19.      globočína  -e ž (í) knjiž. 1. razsežnost v navpični smeri navzdol; globina: meriti globočino; globočina brezna, morja // prostor, ki je nižje, globlje od okolja: sidro se je počasi spustilo v globočino; potopiti se v globočini; pren. nekje v globočini se je zavedal svoje krivde 2. razmeroma precej oddaljeni, srednji del česa: gozdne globočine 3. z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: spoznati globočino materine ljubezni 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globočina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: obžalovati iz globočine duše; iz globočine srca te prosim ♪
  20.      globòk  -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne ◊ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane ∙ šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko ♪
  21.      glúh  -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
  22.      gmôta  -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
  23.      gnézditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) delati, imeti gnezdo: pod streho gnezdijo lastovke; mnoge ptice gnezdijo v gozdu / škorec gnezdi dvakrat na leto nese jajca in vali; pren., ekspr. v nekaterih podjetjih še vedno gnezdijo ljudje z nepoštenimi nameni ♪
  24.      gnézdovica  -e ž (ẹ́) bot. rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami, Neottia nidus-avis ♪
  25.      gnilôba  -e ž (ó) 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila ◊ čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA