Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

govor (76-100)


  1.      pregovorljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. sposoben pregovoriti: pregovorljiv glas, smehljaj ♪
  2.      pregóvornost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost pregovornega: iskanje nenavadnih besed in ljudske pregovornosti ♪
  3.      prezgovóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. preveč zgovoren: zdela se mu je prezgovorna 2. ekspr. zelo očiten, jasen, prepričljiv: to je prezgovoren dokaz, da se motiš prezgovórno prisl.: ti zgledi to prezgovorno dokazujejo ♪
  4.      prigóvor  -a m (ọ̑) 1. prigovarjanje: s prigovori ne boš nič dosegla 2. publ. ugovor, očitek: bilo je veliko prigovorov proti takemu načinu prikazovanja dogodkov; vedeli smo, da ne trpi prigovora; novico so sprejeli brez prigovora; prigovori in pritrjevanja ● zastar. zbirati prigovore in ljudske pesmi pregovore; brez prigovora publ. to je brez prigovora velik korak naprej prav gotovo; publ. hrana v hotelu je bila brez prigovora zelo dobra; publ. slovensko govori brez prigovora zelo dobro; publ. njegova obleka je bila brez prigovora čista zelo ♪
  5.      prigovoríti  -ím dov., prigovóril; nam. prigovôrit in prigovorít (ȋ í) knjiž., redko prigovarjajoč reči: ti ji prigovori, naj se vrne / vstani, mu je mirno prigovorila ● publ. postrežbi bi lahko marsikaj prigovorili jo glede marsičesa pokritizirali; knjiž., redko nič ni prigovoril rekel, pripomnil ♪
  6.      prótigovórnik  -a m (ọ̑-ọ̑) kdor nastopi v svojem govoru proti govoru prejšnjega govornika: ljudje so napeto poslušali protigovornika ♪
  7.      razgóvor  -a m (ọ̑) 1. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: razgovori med predsednikoma so bili uspešni; razgovori potekajo v prijateljskem ozračju; poslovni, uradni razgovori; razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti / imeti razgovore 2. raba peša izmenjava mnenj, misli; pogovor: razgovor se pretrga, se začne; obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari; poseči v razgovor; glasen, sproščen, zaupen razgovor; prijateljski razgovor; razgovor o sodobni umetnosti; predmet razgovora / telefonski razgovor / v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh ● razgovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; publ. razgovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. razgovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ◊ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj; katehetski razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov; metoda razgovora pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem ♪
  8.      razgóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razgovor: zanimiva razgovorna tema ∙ razgovorni jezik pogovorni jezik ♦ ped. razgovorna metoda metoda, pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem ♪
  9.      razgovóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. zgovoren: razgovoren človek; je zelo prijetna in razgovorna ♪
  10.      razgovoríti se  -ím se dov., razgovóril se; nam. razgovôrit se in razgovorít se (ȋ í) začeti dosti in sproščeno govoriti: sopotnika sta se razgovorila; razgovorili so se o zemlji in letini; preveč, na široko se razgovoriti / kar brez strahu se razgovorite povejte, kar želite // knjiž. pogovoriti se: veliko stvari je, o katerih bi se rad razgovoril s teboj razgovoríti knjiž. povzročiti, da kdo začne dosti in sproščeno govoriti: dobro vino je družbo razgovorilo ♪
  11.      samogóvor  -a m (ọ̑) daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga: nestrpno je prekinil njen samogovor; poslušali so očetove dolge samogovore o življenju / igralec bi moral svoj samogovor povedati glasneje ♦ lit. notranji samogovor pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori // ekspr. govorjenje sebi, navadno glasno: nerodno mu je bilo, ker so njegov samogovor slišali tudi drugi ♪
  12.      sámoodgovórnost  -i ž (ȃ-ọ́) knjiž. odgovornost pred samim seboj: pri delu je potreben čut samoodgovornosti; samodisciplina in samoodgovornost / samoodgovornost ljudstva ♪
  13.      sògovôrec  in sògovórec -rca m (ȍ-ó; ȍ-ọ̑) redko sogovornik: upoštevati različna mnenja sogovorcev ♪
  14.      sògovórnica  -e ž (ȍ-ọ̑) ženska oblika od sogovornik: ugovarjati sogovornici ♪
  15.      sògovórnik  -a m (ȍ-ọ̑) oseba v razmerju do druge osebe, s katero se pogovarja, razpravlja: pozorno poslušati sogovornika; spraviti sogovornika v zadrego; duhovit, prijeten sogovornik; telefonski sogovornik ∙ v njem je dobil sogovornika z njim lahko razpravlja, se posvetuje ♪
  16.      sòodgovóren  -rna -o prid. (ȍ-ọ́ ȍ-ọ̄) ki je skupaj s kom odgovoren za kaj: sprevodnik je soodgovoren za potnike / čuti se soodgovornega za razvoj samoupravljanja / biti soodgovoren za neurejeno poslovanje ♪
  17.      sòodgovórnost  -i ž (ȍ-ọ́) dejstvo, da je kdo soodgovoren: čutil je soodgovornost za prevoz tovora / prevzeti soodgovornost za pravočasno izdelavo načrta / dolžili so ga soodgovornosti za slabo poslovanje ♪
  18.      spregovoríti  -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ȋ í) 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči / z njim ni spregovoril niti besede 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost ● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda ♪
  19.      ugóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ugovarjati: govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora; ne prenese ugovora; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor; ogorčen ugovor; imeti pravico ugovora, do ugovora, publ. na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora ♦ jur. ugovor zoper obtožnico; ugovor vesti 2. kar se komu ugovarja: ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen; ovreči, sprejeti ugovore; upoštevati ugovor; neutemeljen, tehten ugovor // besedilo s tako vsebino: napisati ugovor; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji ♪
  20.      ugovoríti  -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ȋ í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec ♪
  21.      zagóvor  -a m (ọ̑) govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori: a) zagovor je trajal eno uro; pripraviti se na zagovor; zagovor pred sodiščem; imeti pravico do zagovora / povedati kaj v zagovor koga / napisati, sestaviti zagovor / izpodbijati zagovor / pravni zagovor / zagovor obtoženca b) zagovor dela, naloge pred komisijo; zagovor disertacije c) po ljudskem verovanju: zdraviti z zagovori; zagovor bolnika, otekline; zagovor zoper kačji pik / izgovarjati zagovor ● knjiž. napisati zagovor kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu ♪
  22.      zagóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagovor: zagovorni govor odvetnika / zagovorne besede proti izvinu ♪
  23.      zagovoríti  -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari zagovoríti se 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina ♪
  24.      zagovórnica  -e ž (ọ̑) ženska oblika od zagovornik: zagovornica zatiranih / zagovornica obtoženke / ta političarka je zagovornica novih idej / naša država je zagovornica drugačnih načel ♪
  25.      zagovórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA