Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

govor (1.826-1.850)


  1.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  2.      nasplòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
  3.      nasprotoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. nasprotnik: govornik je poskušal prepričati nasprotovalce ♪
  4.      nastáti se  -stojím se dov., nastój se nastójte se; nastál se; nam. nastàt se in nastát se (á í) ekspr. v stanju, postajanju doseči veliko mero: na straži se je nastal in namrazil / ko se je nastal in nagovoril, se je poslovil ♪
  5.      nastávek  -vka m (ȃ) 1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke; zamenjati nastavek; kovinski, plastični nastavek; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik 2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek; ulit nastavek / vpenjalni nastavek; nastavek s prirobnico 3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva 4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek // kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost ◊ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa; lingv. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu; muz. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini ♪
  6.      nastáviti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, postaviti kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot ● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod ◊ mat. nastaviti enačbo nastáviti se nav. ekspr. 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana ♪
  7.      nastávljati  -am nedov., stil. nastavljájte; stil. nastavljála (á) 1. dajati, postavljati kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske ● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati nastávljati se nav. ekspr. 1. prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj: vedno se je nastavljal na drugi konec ulice / slabš. to dekle se rado nastavlja navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške ∙ ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu 2. dopuščati delovanje česa na kaj: nastavljati se toploti, sončnim žarkom; nastavljati obraz vetru ♪
  8.      nastòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: pripraviti se za nastop; harmonikarski, pevski, telovadni nastop; nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta / učenci so priredili nastop / pog. nastop na radiu, televiziji / njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce / orkester ima po tri nastope na teden // sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi: omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpiadi 2. prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom: predsednikov prvi nastop je prenašala televizija; njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje / Prežihov književniški nastop; od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je minilo več let / publ. uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču / protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji // nav. mn., ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: razšla sta se mirno, brez nastopov / mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi / knjiž. še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope neprijetnosti, težave 3. navadno s prilastkom vedenje, ravnanje: imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop; s svojim nastopom navdušuje ljudi / ponosen je na svoj svetovljanski nastop / manjka mu prepričljivosti v nastopu 4. z rodilnikom izraža začenjanje česa: označiti nastop dejanja, stanja / knjiž.: nastop pomladi začetek; pred nastopom življenja na zemlji pred nastankom; z nastopom noči so postali vsi zaspani ko se je znočilo / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru ◊ jur. dilatorne ovire za nastop kazni; šol. imeti nastop opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost, strokovno znanje kandidata; vet. nastop poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali podkvijo druge noge ♪
  9.      nastópen  -pna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na nastop: predsednikov nastopni govor ♦ šol. nastopno predavanje prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja 2. star. naslednji, prihodnji: prišel bo nastopno nedeljo / za uvod je spregovoril nastopne besede: Srečen sem, da smo se spet zbrali te, take(le) ♪
  10.      nàš  náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin ♪
  11.      našáriti  -im dov. (á ȃ) nav. slabš. 1. narediti, da je kje veliko stvari, navadno odvečnih: sobo je preveč našaril z drobnarijami / našariti govor s frazami in retoričnimi cvetkami 2. neprimerno, pisano obleči: otroke vedno tako našari; za obisk se je našarila od nog do glave našárjen -a -o: neokusno našarjen prostor; s trakovi in pentljami našarjena suknja; pisano našarjena ženska ♪
  12.      naštéti  -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s štetjem ugotoviti določeno število česa: našteli so dva tisoč prebivalcev manj kot pri zadnjem štetju; v preteklem letu so našteli nad sto tisoč obiskovalcev galerije je bilo / naštej do petdeset štej, preštej 2. v govoru, pisavi združiti v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: naštejte najpomembnejša dela Ivana Cankarja; naštel je igralce, ki utegnejo dobiti nagrado; lahko bi našteli še več podobnih primerov / poimensko našteti vse prijavljene 3. pog. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: kupec mu je takoj naštel denar; naštel mu je dva stotaka / našteti komu denar na roko neposredno izplačati ● ekspr. ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke naštel zelo malo; pog. našteti jih komu po hrbtu natepsti ga naštét -a -o: naštete pomanjkljivosti je treba odpraviti; sam.: tudi on je bil med naštetimi ♪
  13.      naštévati  -am nedov. (ẹ́) v govoru, pisavi združevati v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: našteva jim dela, ki jih je treba opraviti; podrobno je začel naštevati vse kraje, ki jih je videl ● pog., ekspr. naštevati jih komu opominjati, oštevati ga ♪
  14.      natakníti  in natákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj; natakniti na konico noža, na vilice; obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol 2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat; nataknil ji je prstan; natakniti otroku rokavice; natakniti si masko; ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice 3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem; natakniti si hlače, obleko ● ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje natáknjen -a -o 1. deležnik od natakniti: na raženj nataknjen piščanec 2. ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: pogosto je nataknjen; prisl.: pusti me, je rekel nataknjeno ♪
  15.      natíhoma  prisl. (ȋ) knjiž. tiho, natiho: natihoma se bližati, odpreti; natihoma odgovoriti / natihoma se shajati; kar natihoma je prodal in izginil ♪
  16.      natípkati  -am dov. (ȋ) napisati na pisalni stroj: natipkati dopis, govor; natipkati pet strani / natipkati v dveh kopijah natípkan -a -o: tekst še ni natipkan; to je slabo natipkano ♪
  17.      natolcevánje  -a s (ȃ) glagolnik od natolcevati: to je le nesramno natolcevanje; ovreči lažne govorice in natolcevanja ♪
  18.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  19.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
  20.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  21.      navádnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost navadnega: navadnost pojava / navadnost pogovora ♪
  22.      navájati 1 -am nedov. (ā) 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer // dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži ● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril ♪
  23.      navdán  prisl. (ȃ) star. tjavendan, tjavdan: govoriti navdan / navdan živeti ♪
  24.      navduševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor navdušuje za kaj: govornik je bil navduševalec množic ♪
  25.      navduševálen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se navdušuje: imeti navduševalen govor; navduševalne pesmi / knjiž. odnos delavcev do knjižnice je navduševalen navdušujoč ♪

   1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA