Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

govor (1.723-1.747)


  1.      nàdnaslòv  -óva m (ȁ-ȍ ȁ-ọ́) publ. prvi, glavni naslov, navadno v časopisu: odgovor na vprašanje, postavljeno v nadnaslovu; članek z zelo poudarjenim nadnaslovom ♪
  2.      naênkrat  stil. naenkràt prisl. (é; ȁ) 1. izraža trenutnost: naenkrat je bil čisto siv od prahu / zdaj je bilo naenkrat dovolj kruha pri hiši / ekspr. kar naenkrat zasliši grozen krik // izraža nepričakovanost: naenkrat, da sam ni vedel kako, se je znašel pred tovornjakom; naenkrat je začel govoriti popolnoma drugače 2. izraža istočasnost: prišli sta obe naenkrat; učenci so odgovorili vsi naenkrat / preskakuje po tri stopnice naenkrat hkrati ♪
  3.      nágel  -gla -o [ǝu̯] prid., náglejši (á) 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel // ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju ● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil ◊ jur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev náglo 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo ♪
  4.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  5.      naglás  in na glás prisl. (ȃ) zelo dobro slišno: naglas peti, se zasmejati, zavpiti; povej naglas, da te vsi slišijo; govori bolj naglas, ne tako tiho // slišno sploh: naglas brati ● naglas misliti govoriti sam s seboj; ekspr. svojega mnenja si ne upa naglas povedati pred drugimi, javno ♪
  6.      naglásek  -ska m (ȃ) zastar. naglas: naglasek je na zadnjem zlogu / govoriti slovensko s češkim naglaskom ♪
  7.      naglasíti  -ím dov., naglásil (ȋ í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni ♦ lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik ♪
  8.      naglášati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: povsod je naglašal svoje zasluge; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza ♪
  9.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  10.      nagníti  in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ȋ á; á) 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo ● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je nágnjen -a -o 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje ♪
  11.      nagóbčnik  -a m (ọ̑) priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi, jesti: natakniti kravi, psu nagobčnik; pasji, volovski nagobčnik ∙ ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje ♪
  12.      nagódba  -e ž (ọ̑) zastar. pogodba, dogovor: podpisati nagodbo; mednarodna nagodba / skleniti nagodbo ♦ zgod. hrvatsko-ogrska nagodba dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvatska in Ogrska uredili medsebojne državnopravne odnose ♪
  13.      nagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: domov grede je nagovarjal tega in onega; spoštljivo koga nagovarjati / nagovarja ga s tovariš 2. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu; nagovarjali so ga, naj se jim pridruži ♪
  14.      nagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem // dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano ♪
  15.      nagróben  -bna -o prid. (ọ̑) ki je na grobu: nagrobni kamen, spomenik; nagrobna plošča / nagrobni govor je imel rektor univerze / nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku ♪
  16.      nagróbnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico ∙ star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor 2. redko roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice ♪
  17.      naíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven // nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost 2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača ◊ filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami naívno prisl.: naivno govoriti, verjeti; naivno odkrit človek ♪
  18.      naizúst  in na izúst prisl. (ȗ) star. na pamet: učiti se, znati naizust / zastar. prej je le tako naizust govoril ♪
  19.      nàjbrž  tudi nájbrž prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža precejšnjo verjetnost: pozvonilo je, najbrž je poštar; truden si in najbrž tudi lačen; podobnih primerov je najbrž še veliko; govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj / vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž // izraža približnost povedanega: do tja je najbrž tri ure vožnje 2. v medmetni rabi izraža (zadržano) pritrjevanje: boš prišel jutri? Najbrž; on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res 3. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni ♪
  20.      najdévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od najdevati: neutrudno iskanje in najdevanje nove likovne govorice ♪
  21.      nájin  -a -o zaim. (ȃ) 1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil // izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok; najini starši / najin prijatelj 4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti // izraža medsebojnost: najino srečanje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj, naš ♪
  22.      nàjmanj  tudi nájmanj in nàjmànj tudi nájmànj prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ) 1. izraža najmanjšo stopnjo, ant. najbolj: biti najmanj lep; on je bil pri nesreči najmanj poškodovan; govoriti najmanj razločno; za tako vreme je obleka, ki je je najmanj škoda / za sina je najmanj skrbel / ekspr. žaliti nisem hotel nikogar, najmanj pa tebe ∙ ekspr. napade, kadar najmanj pričakuješ nenadoma, nepričakovano 2. izraža najmanjšo količino ali mero, ant. največ: najmanj mikrobov je našel med ledeniki / najmanj zapraviš, če kupuješ dobro blago // izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: zbralo se jih je najmanj dvesto; izvoz bo dosegel najmanj lansko višino; cene so zrasle za najmanj deset odstotkov / ekspr. najmanj, kar te lahko čaka, je, da boš plačal globo; drži se, kot da je najmanj general; prim. malo, manj ♪
  23.      nájti  nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal / najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav. ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite / ekspr. tudi zate bi se kaj našlo 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa / publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena ● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči nájti se 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete ♪
  24.      nàk  [-k izgovorjen v grlu] medm. (ȁ) 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: nak, to pa ne gre; da bi njega poslušal — nak; ne boš ga tepel. Nak / mornarski poklic, nak, to ni zame 2. izraža nejevoljo: stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi; nak, tak fant, pa tako otročji 3. izraža podkrepitev trditve: nak, take svatbe pa še ni bilo ♪
  25.      nàka  [-k- izgovorjen v grlu] medm. (ȁ) 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev; nak: naka, za vojaka nisem; ne boš šel z menoj, naka; ali veš, kje je oče? Naka, ne vem 2. izraža podkrepitev trditve: naka, tako razposajeni pa še niste bili ♪

   1.598 1.623 1.648 1.673 1.698 1.723 1.748 1.773 1.798 1.823  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA