Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

govor (5.022)

1.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
2.      govoráč  -a m (á) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh govoračev ♪
3.      govoránca  -e ž (ȃ) slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor: govoranca je dolgo trajala; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc; kdo mu je sestavil to govoranco; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti // govorjenje, besede: njegove govorance nas niso prepričale; sit je njegovih govoranc o pridnosti ♪
4.      govoráncar  -ja m (ȃ) slabš. kdor (rad) obširno, razvlečeno govori, pripoveduje: bil je dober delavec, le velik govorancar ♪
5.      govoránčenje  -a s (ā) glagolnik od govorančiti: poslušal sem svečano govorančenje mož / dovolj imam že tega govorančenja ♪
6.      govoránčiti  -im nedov. (ā ȃ) slabš. 1. nastopati kot govornik: večkrat je govorančil na proslavah 2. obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati: govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem / govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti pogovarjala se bosta, govorila ♪
7.      góvorček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od govor 5: najprej bo govorček, nato pa bodo sledile recitacije / ekspr. za vsako priliko je imel pripravljen kak govorček ♪
8.      govorčín  -a m (ȋ) ekspr., redko kdor zna spretno govoriti, pripovedovati; govorec, govornik: ta pa je govorčin, vse užene ♪
9.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
10.      góvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi ◊ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ♪
11.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
12.      govoríčenje  -a s (ȋ) glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi ♪
13.      govoríčiti  -im nedov. (í ȋ) dosti in vsebinsko prazno govoriti: nekatere ženske rade govoričijo; govoričili so brez konca in kraja / ekspr. spet nam je govoričil o dolžnostih // star. širiti govorice: ljudje so govoričili, da je oderuh ♪
14.      govorílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za govor, govorjenje: govorilni organi; govorilne mišice ◊ ptt naglavna govorilna garnitura; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; teh. govorilna cev cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na ladjah, letalih ♪
15.      govorílnica  -e ž (ȋ) soba za razgovore z obiskovalci: dobil je obisk in je odšel v govorilnico; govorilnica v dijaškem domu / telefonska govorilnica tesen, zaprt prostor za telefoniranje ♪
16.      govorílnik  -a m (ȋ) priprava, v katero se govori: govoriti v govorilnik; govorilnik pri hišnem telefonu ♪
17.      govorílo  -a s (í) 1. nav. mn. govorilni organ: njegova govorila še niso vajena novega napora 2. lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer: vpiti v govorilo ♪
18.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
19.      govorjênje  -a s (é) glagolnik od govoriti: govorjenje mu škoduje; slišati je bilo govorjenje in smeh; izražati misli z govorjenjem; zbudilo ga je glasno, mrmrajoče govorjenje ljudi; ima svoj način govorjenja / jezilo ga je govorjenje tega gizdalina; duhovito govorjenje; nizkotno, robato govorjenje / o literaturi je bilo mnogo govorjenja / dogodek je povzročil veliko govorjenja po mestu ♪
20.      govorljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da (gladko) govoriti: dialog njegove drame je neprisiljen, govorljiv in duhovit // redko zgovoren: fant po naravi ni preveč govorljiv ♪
21.      govorljívost  -i ž (í) značilnost govorljivega: govorljivost besedila ♪
22.      govórnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska oblika od govornik: bila je govornica na vseh zborovanjih; politična govornica 2. zastar. govorniški oder: stopiti na govornico ♪
23.      govórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika; slavnostni govornik; na odru se je zvrstilo več govornikov // kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal 2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi ♪
24.      govórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govornike ali govorništvo: postavil se je v govorniško držo / govorniški oder / govorniška nadarjenost, spretnost / govorniški jezik; uporabljal je govorniške fraze ♪
25.      govórništvo  -a s (ọ̑) spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti: vadili so se v govorništvu / študij govorništva ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226