Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gorostasen (1)

1.      gorostásen  -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪