Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gornji (226)


  1.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  2.      górnjica  -e ž (ọ̑) star. gornja hiša: v gornjico so vodile lesene stopnice; spal je v gornjici; gornjica z enim oknom ♪
  3.      navzgórnji  -a -e prid. (ọ̑) usmerjen navzgor: navzgornji gib ♦ meteor. navzgornji zračni tok ♪
  4.      navzgórnjik  tudi navzgórnik -a m (ọ̑) meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzgor: jadralno letalo je prišlo v območje navzgornjika ♪
  5.      vzgórnjik  tudi vzgórnik -a m (ọ̑) meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzgor: jakost vzgornjika ♪
  6.      zgórnji  -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑) 1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica // ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice 2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve 3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov 4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost 5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov ◊ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano ♪
  7.      zgórnjica  -e ž (ọ̑) star. nadstropje kmečke hiše: v zgornjici ima hladno sobo // soba v nadstropju kmečke hiše; zgornja hiša: spala je v zgornjici; zgornjica z enim oknom ♪
  8.      zgórnjik  -a m (ọ̑) nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: zapihal je mrzel zgornjik ♪
  9.      álpski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta; alpske dežele; alpsko podnebje; alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum ◊ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje ♪
  10.      alvéola  tudi alveóla -e ž (ẹ̑; ọ̑) anat. 1. jamica v čeljusti, v kateri je zob, zobna jamica: alveole v zgornji čeljusti 2. najmanjša votlinica v pljučih, pljučni mehurček: pljučni krili z alveolami ◊ lingv. alveole rebrasti, vzbočeni del ust za sekalci ♪
  11.      átika  -e ž (á) 1. arhit. zid nad pročeljem, da zakriva streho: visoka atika 2. um. zgornji zaključni del oltarja: kip v atiki baročnega oltarja ♪
  12.      átrij  -a m (á) 1. nepokrit osrednji prostor starorimske hiše: kipi bogov v atriju // preddverje starokrščanske bazilike: pokopan je v atriju cerkve 2. starorimskemu atriju podobno dvorišče današnjih hiš: atrij za pouk na prostem ◊ anat. vsaka od dveh zgornjih srčnih votlin, preddvor ♪
  13.      bábica  -e ž (á) 1. stara mati: dedek in babica // zastar. stara ženska: Rekši se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti (J. Jurčič) 2. pomočnica pri porodih: diplomirana, izprašana, občinska babica; pren., šalj. bil je za babico pri ustanovitvi društva ∙ veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha 3. zastar. (živalska) samica, navadno ptica: babica leže jajčka 4. zgornji del klepalnika: položil je srp na babico 5. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: kaveljček in babica pri zaponki, zapencu; dedec in babica pri tečaju ◊ zool. majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami, Noemacheilus barbatulus; pisana obrežna morska ribica, Blennius ♪
  14.      bábka  -e ž (ā) redko zgornji del klepalnika; babica ♪
  15.      brámec  -mca m (ȃ) navt. vrhnji del sestavljenega jambora; zgornji podaljšek ♪
  16.      brést  in brèst brésta m (ẹ̄; ȅ ẹ́) listnato drevo z napiljenimi listi in s trdim lesom: visoki, senčni brest / pog. pohištvo iz bresta brestovega lesa ♦ bot. gorski brest gorsko gozdno drevo z velikimi, po zgornji strani raskavimi listi, Ulmus scabra ♪
  17.      círk  -a m (ȋ) geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline; krnica ♪
  18.      črepínja  -e ž (í) 1. košček razbite lončene, steklene posode: urezati se s črepinjo; steklene črepinje; črepinje krožnika / ekspr. šipa se je razletela na tisoč črepinj veliko koscev / kozarci so bili takoj v črepinjah razbiti; denarja ima kot črepinj zelo veliko; pren. črepinje sreče // mn., pog., ekspr. kuhinjska posoda: danes boš ti pomila črepinje; pospravi že črepinje z mize 2. nizko glava: črepinjo ti bom razbil, razklal; česnil ga je po črepinji ◊ anat. zgornji, obokani del lobanje; lobanjski svod; zool. oklep želve ♪
  19.      dél  -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema ♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške // z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu ● star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini ♪
  20.      dêrma  -e ž (ȇ) anat. koža, zlasti glede na zgornji dve plasti: usnjica je del derme / žarg. danes je delal dermo izpit iz dermatologije / žarg. grem na dermo dermatološko kliniko ♪
  21.      desét  desêtih štev. (ẹ̑ é) 1. izraža število deset [10] a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset; kaj more eden proti desetim / ura je deset; ob desetih dopoldne; pridem ob desetih (zvečer) 22h; nar. proti desetém deseti uri b) v prilastkovi rabi: deset prstov; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih; z nekaj deset možmi; stane okoli deset dinarjev ♦ rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori // neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgo ● ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; preg. kdor molči, desetim odgovori; sam.: igr. srčna deset desetica, desetka ♪
  22.      deséttísoči  -ev m mn. (ẹ̑-ȋ) ekspr. nedoločena večja količina: za vsako malenkost si plačal desettisoče, tako malo je bil vreden denar; pri Termopilah se je tristo ljudi bojevalo proti desettisočem / na bojišču je šlo v smrt na desettisoče ljudi ∙ ekspr. zgornji desettisoči najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♪
  23.      dóm  -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel ∙ ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta ◊ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma ♪
  24.      gláva  -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
  25.      glavìč  -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla ◊ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA