Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
goret (82) 
- goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno
je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo
hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
- dogoréti -ím dov., dogôrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela 2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice dogôrel -éla -o: dogoreli tramovi; dogorela cigara ♪
- izgoréti -ím dov., izgôrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti ♪
- nagoréti -ím dov., nagôrel (ẹ́ í) nekoliko ogoreti: ob požaru so nosilni tramovi le nagoreli / počakaj, da premog nagori začne goreti ♪
- odgoréti -ím dov., odgôrel (ẹ́ í) zaradi gorenja se odstraniti: listje je po vejah hitro odgorelo ♪
- ogoréti -ím dov., ogôrel (ẹ́ í) 1. dobiti rjavo barvo kože: na morju je lepo ogorel 2. nekoliko zgoreti: ob požaru so tramovi ogoreli ogôrel tudi ogorèl in ogorél -éla -o: od sonca ogorel obraz; bronasto ogorela polt; ogorelo drevo ogorèn -êna -o pog.: biti ogoren od sonca ♪
- podgoréti -ím dov., podgôrel (ẹ́ í) nar. zahodno zažareti, zardeti: zvečer je nebo podgorelo / od vina mu je obraz podgorel ♪
- pogoréti -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma / pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je ∙ ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti / načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan 4. star. prenehati žareti: zarja nad
gorami je pogorela pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele ♪
- pregoréti -ím dov., pregôrel (ẹ́ í) zaradi gorenja poškodovati se, uničiti se: leseni opaž ob peči je pregorel / te žarnice rade pregorijo pregôrel tudi pregorèl in pregorél -éla -o: pregorela žarnica ♪
- prigoréti -ím dov., prigôrel (ẹ́ í) goreč se pojaviti: ogenj je prigorel do gozda / vžigalica mu je prigorela do prstov zgorela ♪
- razgoréti se -ím se dov., razgôrel se (ẹ́ í) 1. začeti močneje goreti: suha drva so se hitro razgorela; grmada, kres se razgori; preveč, zelo se razgoreti / ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo / ekspr. iskra se je razgorela v močen plamen; brezoseb. pusti, saj se bo samo razgorelo; pren., ekspr. plamen upora se je razgorel // začeti dajati močno svetlobo: sveča se bo kmalu razgorela // knjiž. začeti močneje žareti: na nebu se je razgorela večerna zarja 2. ekspr. pojaviti se v veliki meri: med njima se je razgorela stara ljubezen; v njem so se razgorele strasti / v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje ● knjiž., ekspr. od napetosti se ji je razgorel obraz zelo je zardela; knjiž., ekspr. po vrtovih so se spet razgorele vrtnice razcveteli so se njihovi rdeči cveti razgôrel tudi razgorèl in razgorél
-éla -o: razgorel ogenj ♪
- vzgoréti -ím dov., vzgôrel (ẹ́ í) knjiž. zagoreti: na hribu je vzgorela grmada / ob srečanju z njo mu oči vzgorijo / jeza mu vzgori v očeh ♪
- zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti,
zmagoslavju // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
- zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu ● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati
se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti ♪
- bakláti -ám nedov. (á ȃ) goreti z močnim, zaganjajočim se plamenom: grmada pošastno bakla ♪
- brléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti: ob njeni postelji je brlela lučka; sveča, žarnica brli; pren. slabotno upanje brli v srcu; življenje samo še brli v njem 2. nar. dolenjsko, ekspr. biti buden; bedeti: kaj pa še brliš in ne greš spat? brlèč -éča -e: brleča leščerba, petrolejka ♪
- buhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti z močnim plamenom: ogenj buhti; pren. v pesnitvi buhti sovraštvo do okupatorja 2. redko oddajati vročino in vonj: iz peči vzeti hlebci buhtijo buhtèč -éča -e: buhteča bakla ♪
- do... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj ♪
- fafljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. goreti z zaganjajočim se plamenom: na ognjišču faflja ogenj 2. nerazločno govoriti s prizvokom, ki je podoben glasu f: slabo smo ga razumeli, ker je fafljal ♪
- gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi;
goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
- gorênje -a s (é) glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča ♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo ♪
- hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem
knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna
hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z
nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj
izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga
niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča
sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
- krváv -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kri: a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica / krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo /
moral je plačevati krvave denarje ● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil ◊ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum krvávo 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje;
krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel ♪
- márati -am nedov. (ȃ) navadno z nikalnico 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram« b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec // elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo 2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo
goreti 3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponudeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti 4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga // imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel 5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost 6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate ● star. greh je več ne mara ni več privlačna,
zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo márati se star. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ni se jim maralo delati 2. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža nezanimanje, neprizadetost: kaj se mara, bom pa lenaril; kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe / mara se nam krompirja maráje star.: hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi ♪
- mrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela // knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah 2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo 3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo // ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji 4. knjiž., redko veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli mrlèč -éča -e: ugasniti mrlečo svetilko ♪
1 26 51 76 
