Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

goreče (42)

1.      goréčen  -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja goréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev ♪
2.      brízgati  -am nedov. (ȋ) 1. teči, iztekati v močnem curku: kri brizga iz žile / mleko je v glasnih curkih brizgalo v posodo; voda brizga iz cevi 2. hitro se razprševati: iskre brizgajo na vse strani; slap pada in kapljice brizgajo; pren., ekspr. domislice kar brizgajo iz njega 3. preh. v močnem curku izpuščati kaj tekočega: brizgati belež na steno; brizgati vodo v ogenj, sodavico v kozarec // z brizganjem močiti, vlažiti: brizgati goreče ostrešje ◊ teh. brizgati plastične mase pod pritiskom spravljati plastično maso v kalup za določen izdelek brizgajóč -a -e: na vse strani brizgajoča brozga; brizgajoče pene brízgan -a -o: brizgan omet ♦ gastr. brizgani krofi krofi iz testa, ki se brizga na pekač ♪
3.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
4.      domoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine: delo je opravljal iz čistega domoljubja; goreče domoljubje ♪
5.      drskljáti  -ám nedov. (á ȃ) redko prasketati, pokljati: goreče veje so glasno drskljale ♪
6.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
7.      hrepenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi; otrok hrepeni po materi; hrepeneti po slavi, sreči; goreče, močno, zelo hrepeneti; ekspr. hrepeneti z vso dušo / vse življenje je hrepenel po tem trenutku / pesn. hrepeneti v daljavo / pren., knjiž. misli hrepenijo k svetlim ciljem hrepenèč -éča -e: hrepeneč po slavi, življenju; hrepeneče srce; prisl.: hrepeneče ga je pričakovala ♪
8.      ískra  -e ž (í) 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič ● ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno ♪
9.      iznášanje  -a s (ȃ) glagolnik od iznašati: iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov ♪
10.      izpihávati  -am nedov. (ȃ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline ♪
11.      katapultírati  -am dov. in nedov. (ȋ) aer. 1. s katapultom omogočiti vzlet: katapultirati letala 2. s posebno pripravo potisniti s sedežem vred iz letala, vesoljske ladje: katapultirati pilota; katapultirati se iz gorečega letala ♪
12.      ljúbica  -e ž (ȗ) 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren) // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice ● knjiž., redko ljubica vijolica ♪
13.      lučálnica  -e ž (ȃ) 1. tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica: lučalnice so pritrjene v listih 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja, goreče smole ♪
14.      metálec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči ♪
15.      metálnica  -e ž (ȃ) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice ♪
16.      metálo  -a s (á) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metala in lučala ◊ navt. metalo za vrv obtežilna vrečica z vrvico za metanje vrvi z ladje ♪
17.      molíti  mólim nedov. (ȋ ọ́) 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle // izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona ● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki móljen -a -o: zbrano moljena molitev ♪
18.      naravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer ● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu naravnán -a -o 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje ♪
19.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
20.      osmíca  -e ž (í) 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden ◊ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico ♪
21.      ozáriti  -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ȃ; ȋ í) knjiž. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede ♪
22.      ožaríti  -ím tudi ožáriti -im dov., ožáril (ȋ í; ā ȃ) 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo ♪
23.      ožíg  -a m (ȋ) 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi ♪
24.      pálež  -a m (ȃ) 1. knjiž., redko vročina, pripeka: težki so bili pohodi ob sončnem paležu poleti 2. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig: škropiti proti paležu / črni palež črni pikec; trtni palež peronospora ● knjiž. s pijačo si gasiti palež žejo; knjiž. duh po paležu po ožganem, gorečem ♪
25.      pregorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ekspr. 1. preveč goreč, navdušen: pregoreč zagovornik kake teorije / pregoreče besede 2. zelo goreč, navdušen: bil je njen pregoreč občudovalec pregoréče prisl.: pregoreče ljubiti ♪

1 26