Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (9.751-9.775)


  1.      konfigurácija  -e ž (á) 1. oblika zemeljskega površja; oblikovitost, izoblikovanost: proučevanje konfiguracije morskega dna; gostota naseljenosti je odvisna tudi od konfiguracije (tal) / po konfiguraciji sta si pokrajini podobni / konfiguracija smučišča je zelo ugodna // knjiž., redko razvrstitev, razporeditev: konfiguracija oseb na sliki 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca: zasledovati spreminjanje konfiguracije / Saturn in Mars sta v konfiguraciji konjunkcije ◊ fiz. elektronska konfiguracija razporeditev elektronov v atomu; med. konfiguracija oblika, zunanji videz organa; šah. konfiguracija razporeditev, razvrščenost figur med igro ♪
  2.      konfiscírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali 2. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo konfiscíran -a -o: večji del njegovega imetja je bil konfisciran; zbornik je bil kmalu po izidu konfisciran ♪
  3.      konfíteor  tudi confíteor -ja [kon-] m (ȋ) rel. molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo, očitna spoved: moliti konfiteor; pren., knjiž. to pismo je bilo njegov konfiteor ♪
  4.      konflíkt  -a m (ȋ) 1. duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj; nasprotje, napetost: taka hotenja nujno povzročajo konflikt; moralni konflikti / konflikt med hotenjem in nemočjo / duševni konflikt ♦ lit. dramski konflikt akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja // nav. ekspr. spor, nesoglasje: konflikt med strankama postaja vse resnejši; ostri politični konflikti / konfliktov se izogiba / pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti nasprotja ∙ ekspr. pogosto je v konfliktu s šefom ne soglaša z njim, mu nasprotuje; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi 2. publ., navadno s prilastkom vojna, spopad: meddržavni spor je prerasel v konflikt / neizogibnost vojaških konfliktov ♪
  5.      konflíktnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost konfliktnega: premagovanje konfliktnosti razrednih interesov / publ. njegova poezija izhaja iz življenjske konfliktnosti življenjskih konfliktov ♪
  6.      konfórmen  -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami: človekova potreba po konformnem obnašanju, ravnanju / njegovi nazori so konformni z okoljem v skladu 2. usklajen, prilagojen: pravilnik je konformen z zakoni ◊ geogr. konformna projekcija projekcija, pri kateri ostanejo koti in oblike zemeljskega površja na karti nespremenjeni; geom. konformno upodabljanje geometrijskih tvorb upodabljanje geometrijskih tvorb, pri katerem ostanejo koti nespremenjeni ♪
  7.      konformírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. (vsebinsko) uskladiti, prilagoditi: države naj bi konformirale svoja mednarodna zasebna prava konformírati se sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme: mladina se je v takih razmerah konformirala konformíran -a -o: vzgoja uniformiranih in konformiranih ljudi ♪
  8.      konformíst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivec: bil je nepoboljšljiv konformist / svetovnonazorski konformist ♪
  9.      konformístičen  -čna -o prid. (í) nav. slabš. ki sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljiv: ljudje so vse bolj konformistični / mirno in konformistično kulturno ozračje ♪
  10.      konformízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivost: avtor kritizira konformizem in karierizem / očitajo mu konformizem / utaplja se v topem konformizmu duha ♪
  11.      konfórmnost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost konformnega: to so zagovorniki družbene konformnosti / vsebinska konformnost pri tem ni pomembna / konformnost z najstarejšimi jeziki sveta ♪
  12.      konfrontácija  -e ž (á) ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjava: zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov; potrebna je konfrontacija mnenj in stališč / konfrontacija dveh življenjskih principov ♦ jur. zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočenje // potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem, preverjanje: konfrontacija pripovedovanega z dejstvi / publ. gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami ♪
  13.      konfrontíranje  -a s (ȋ) glagolnik od konfrontirati: konfrontiranje razvojnih programov / konfrontiranje različnih gledanj na diktaturo proletariata / konfrontiranje obtoženca s pričami ♪
  14.      konfrontírati  -am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom ♦ jur. zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočati // s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa, preverjati: vse akte konfrontira z dejanskim stanjem; svoje misli vedno konfrontira s tujimi ♪
  15.      konfúzen  -zna -o prid. (ȗ) nav. ekspr. ki vsebuje elemente, ki otežujejo dostopnost, razumevanje; nejasen, zmeden: konfuzni programi; konfuzen spis / avtor je zelo konfuzen // nerazumen, nepriseben: konfuzne ideje; konfuzno govorjenje, meditiranje / konfuzni ukazi ♪
  16.      kongeniálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je po umskih ali umetniških sposobnostih, nadarjenosti komu enakovreden: velikega misleca lahko dojame le kongenialen človek; kritik pesniku ni bil kongenialen / njegovi prevodi so kongenialne prepesnitve kongeniálno prisl.: kongenialno prevesti ♪
  17.      kongenitálen  -lna -o prid. (ȃ) biol. ki je ob rojstvu osebka kot njegova dedna ali nededna lastnost, prirojen: kongenitalna anomalija; kongenitalne bolezni / kongenitalne lastnosti ♪
  18.      kongregácija  -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
  19.      kongregacioníst  -a m (ȋ) rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško govorečih deželah: starši so bili strogi kongregacionisti ♪
  20.      kongrés  tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
  21.      kongrésnik  -a m (ẹ̑) nav. ekspr. 1. v Združenih državah Amerike član zakonodajnega telesa, parlamenta: več let je bil kongresnik 2. udeleženec kongresa: skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov ♪
  22.      kongruéntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. skladnost, ujemanje: kongruentnost vprašanj in odgovorov ♪
  23.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  24.      koníčast  -a -o prid. (í) ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico: koničasti vrhovi gora / koničasti čevlji / koničasti listi; mož s koničasto brado / koničasto deblo na enem koncu precej tanjše kot na drugem ♪
  25.      kònj  kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj ◊ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ♪

   9.626 9.651 9.676 9.701 9.726 9.751 9.776 9.801 9.826 9.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA