Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (8.051-8.075)



  1.      izmenjávanje  -a s () glagolnik od izmenjavati: izmenjavanje straže / izmenjavanje dobrin / izmenjavanje izkušenj, mnenj / izmenjavanje pri delu
  2.      izmenjávati  -am nedov. () 1. knjiž. menjavati, zamenjavati: izmenjavati leče / trener je izmenjaval igralce; straža se redno izmenjava 2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjavati znamke s tujimi filatelisti / izmenjavati blago z drugimi državami ∙ knjiž. že nekaj let si izmenjavata pisma redno si dopisujeta // sporočati, pripovedovati drug drugemu: izmenjavati informacije, izkušnje, mnenja; izmenjavala sta si vtise s potovanja izmenjávati se knjiž. menjavati se: izmenjavati se v vodstvu / gozdovi se izmenjavajo s travniki in polji; prim. zmenjavati
  3.      izméra  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od izmeriti: sodelovati pri izmeri zemljišča / publ.: izmere za topografsko kartiranje meritve, merjenja; vnašanje izmer v načrt rezultatov merjenja 2. publ. mera, razsežnost, dimenzija: majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov velik dva hektara
  4.      izmériti  -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so / uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti // knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce izmérjen tudi zmérjen -a -o: izmerjen čas; izmerjena višina
  5.      izmêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., izmêtel in izmétel izmêtla tudi izmêdel in izmédel izmêdla, stil. izmèl izmêla (é) z ometanjem, pometanjem odstraniti: izmesti saje iz dimnika / redko izmesti ogorke izpod mize pomesti
  6.      izmetáti  -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́) 1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog ∙ ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale 2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne 3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja izmetán -a -o: iz jame izmetano kamenje; prim. zmetati
  7.      izmetávanje  -a s () glagolnik od izmetavati: izmetavanje hrane iz želodca / izmetavanje gramoza iz jame
  8.      izmetávati  -am nedov. () 1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane 2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna 3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati
  9.      izmík  -a m () glagolnik od izmakniti: izmik vijaka / dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik
  10.      izmíkanje  -a s () glagolnik od izmikati: izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja
  11.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. ( ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati
  12.      izmirítev  tudi zmirítev -tve ž () glagolnik od izmiriti: izmiritev s sosedi / izmiritev čustev in razuma
  13.      izmiríti  -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril ( í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti // publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se izmírjen tudi zmírjen -a -o: izmirjen s seboj
  14.      izmíslek  -a [lǝk] m () knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislicstar. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo
  15.      izmíslica  -e ž () knjiž. izmišljena stvar: ta zgodba ni izmislica; ekspr. gola izmislica / v knjigi je veliko lepih izmislic misli, domislic
  16.      izmísliti si  -im si tudi zmísliti si -im si dov.) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnilpog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično
  17.      izmišljáj  -a m () star. izmišljena stvar: te zgodbice so sami izmišljaji
  18.      izmíšljanje  -a s (í) glagolnik od izmišljati si: izmišljanje izgovorov / izmišljanje bajk
  19.      izmíšljati si  -am si tudi zmíšljati si -am si nedov. (í) 1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti 2. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: izmišljati si strahove; izmišljati si vse mogoče b) kar ne ustreza resnici: povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem 3. nav. ekspr. imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive: kar naprej si izmišlja, pog. se izmišlja, kaj bi jedel
  20.      izmišljeválec  -lca [c tudi lc] m () nav. ekspr. kdor si kaj izmišlja: kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb
  21.      izmišljevánje  -a s () glagolnik od izmišljevati si: sit sem njegovega izmišljevanja
  22.      izmišljeváti si  -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov.) izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel
  23.      izmišljotína  -e ž (í) nav. ekspr. neresnična izjava, pripoved: o njej so pripovedovali vse mogoče izmišljotine; ne meni se za take izmišljotine; gola, prazna izmišljotina
  24.      izmíti  -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ) z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; redko izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči // z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost izmít tudi zmít -a -o: izmita posoda; nebo je kakor izmito
  25.      izmívanje  tudi zmívanje -a s (í) glagolnik od izmivati: izmivanje rane / izmivanje madežev

   7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA