Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (7.801-7.825)


  1.      iz  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven: skočiti iz grmovja; stopiti iz hiše; piti iz kozarca; prenos iz gledališča; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije; priti iz Gorenjske z Gorenjskega / iz megle je rosilo; priti iz vode / z drugimi predlogi peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas / izgnati iz dežele; izpustiti iz rok; pren. rešiti se iz nevarnosti; buditi iz spanja // za izražanje usmerjenosti, izstopanja: kamen štrli iz tal; pogled iz sobe 2. za izražanje a) izhodišča, izvora: izhajati iz kmečkega rodu; sin iz drugega zakona / drobiž iz stotaka / streli iz puške / iz njenega govorjenja je dognal resnico b) pripadnosti, okolja: kava iz Brazilije; žuželka iz družine murnov; publ. blago iz uvoza uvoženo blago / arija iz opere; odlomek iz Cankarja iz Cankarjevih del / publ., v naslovih iz listnice uredništva 3. za izražanje prehajanja, spreminjanja: iz teh celic so nastale krvničke; iz otroka zraste mož; kaj boš naredil iz tega? / navadno v zvezi z v: napredovati iz asistenta v docenta; iz kmetice se je spremenila v gospo; prevajati iz nemščine v slovenščino 4. s pomožnim glagolom za izražanje stanja zunaj česa: moštvo je precej iz forme / ta obleka je že iz mode ni več moderna; pog.: že teden dni ni bila iz hiše je ni zapustila; fant je že iz šole je končal šolanje / bolnik je že iz nevarnosti 5. za izražanje časovnega izhodišča: poznam ga iz šolskih let; spomini iz mladosti; utopija iz leta dva tisoč / kmeta pozna iz službovanja na deželi / redko iz mladega od mladega, od mladih let 6. za izražanje a) iz katere snovi je kaj: izdelati kipec iz brona; izrezati iz lesa; zid iz rezanega kamna; rjuha iz domačega platna / trnek iz bucike / naloga iz geometrije; izpit iz matematike b) iz katerih enot kaj sestoji: priprava je iz več delov; moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov 7. za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja; oditi iz protesta; vprašati iz radovednosti / tat iz navade / odkloniti iz več vzrokov // za izražanje odnosa do koga: briti norce iz njega / norčevati se iz njegove revščine 8. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: prerokovati iz kart; pogled iz ptičje perspektive; ekspr.: iz dna duše hvaležen; iz srca rad / cev iz celega ki ni varjena ● ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno; bolnik je iz dneva v dan slabši vedno slabši; zastar. doma je iz Lahov iz Italije; iz rok dati prepustiti, izročiti; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; zastar. priti iz vojakov od ♪
  2.      iz...  ali iz... in z... ali iz... in s... ali iz... tudi z... ali iz... tudi s... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti / izgnati iz dežele; izkopati izpod razvalin b) izhodišča, izvora: izhajati, izvirati c) dosege zaželenega namena, cilja: izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti č) prenehanja obstajanja, stanja: izginiti, izginjati / v zvezi s se izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izglagolski, izimenski, izreden; izbliza; prim. z... ♪
  3.      ízba  -e ž (ȋ) 1. knjiž. soba, navadno manjša: prebeliti izbo; povabil ga je v svojo izbo; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba 2. nar. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša: vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba 3. nar. podstrešje: skriti se na izbi; stopnice na izbo ♪
  4.      izbegávanje  -a s (ȃ) glagolnik od izbegavati: izbegavanje samote; izbegavanje javni kritiki; izbegavanje pred posledicami ♪
  5.      izbegávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. izogibati se, izmikati se: on me izbegava; iskala sta se in se spet izbegavala / izbegavala je njegovim pogledom / izbegavati kritiko izbegavajóč -a -e: njen izbegavajoči pogled ♪
  6.      izbegljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. izmikajoč se, negotov: izbegljiv nasmeh izbegljívo prisl.: pisati o stvari nedoločno in izbegljivo ♪
  7.      izbégniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. izogniti se, izmakniti se: morda bi bil lahko izbegnil nesreči, nesrečo; izbegniti odgovor / izbegnila ga je s pogledom; prim. zbegniti ♪
  8.      izberáčiti  -im tudi zberáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: denar za kino je izberačil od sestre; pren. niti besede ni mogel izberačiti iz nje; prim. zberačiti ♪
  9.      izbezáti  -ám tudi zbezáti -ám [bǝz] dov. (á ȃ) 1. z rahlim drezanjem spraviti kaj iz česa: izbezati kostanj iz žerjavice, radirko izpod klopi, žogico izza omare; izbezati s palico // z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa: otroci so izbezali murenčka iz luknjice, psa izpod peči 2. ekspr. z vztrajnim iskanjem najti, odkriti: patrulja je prečesala ves gozd in ju izbezala; končno so izbezali gospodarja / najlepše krape je izbezal v tolmunu // z vztrajnim poizvedovanjem izvedeti kaj: izbezal je iz njega vse, kar ga je zanimalo / na komandi so izbezali voz, ki naj jih odpelje; prim. zbezati ♪
  10.      ízbica  -e ž (ȋ) manjšalnica od izba: gorka, temna izbica / stanoval je v podstrešni izbici ♪
  11.      izbijáč  -a m (á) teh. jeklen klin, ki se pri izbijanju nastavi na predmet, da se ta izbije: odstraniti kovico, zagozdo z izbijačem ♪
  12.      izbíjanje  -a s (í) glagolnik od izbijati: izbijanje zagozde / izbijanje elektronov iz kovin / pri balinanju je bil boljši v bližanju kot v izbijanju ♪
  13.      izbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde // s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok ∙ ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave) // s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo 3. ekspr., redko dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati ♪
  14.      izbíra  -e ž (ȋ) 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: pri izbiri se je zmotil; izbira blaga za plašč; izbira darila je kar težka / prosta izbira / izbira poklica / dati, imeti na izbiro / kot vljudnostna fraza vse ti je na izbiro, kar vzemi si ∙ star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. tu je blaga na izbiro zelo veliko ♦ jur. svoboda izbire in odločitve // položaj, ko se je treba odločiti za eno od več možnosti: biti, stati pred izbiro / imel sem samo dve izbiri / ekspr., kot podkrepitev trditve ponudbo moraš sprejeti, druge izbire ni, nimaš 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti: popestriti, povečati izbiro; omejiti se v izbiri barv / izpopolniti izbiro kruha uvesti nove vrste kruha // z rodilnikom količina, množina sploh: izbira izdelkov je tu zelo velika; bogata izbira vzorcev za tapete ♪
  15.      izbirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izbiranje: izbiralna priprava / izbiralna sposobnost ♦ gozd. izbiralno redčenje redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih dreves ♪
  16.      izbíranje  -a s (ȋ) glagolnik od izbirati: izbiranje blaga / izbiranje fižola / star. dati, imeti na izbiranje na izbiro ♪
  17.      izbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločati se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbirati darilo; izbirati blago za obleko; dolgo, skrbno izbirati; izbirati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbirati besede za slavnostni govor; izbirati otroku ime; izbirati med dvema možnostma; učenci si izbirajo poklic ∙ v jezi ne izbira besed uporablja neprimerne, žaljive besede; ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ♦ ptt izbirati telefonsko številko vrteti številčnik na telefonskem aparatu, ustrezno zaželeni telefonski številki, zvezi 2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti; prebirati: izbirati fižol // odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbirati riž ♪
  18.      izbírčnost  -i ž (ȋ) lastnost izbirčnega človeka: znana je njegova izbirčnost / odvaditi otroka izbirčnosti ♪
  19.      izbírek  -rka m (ȋ) kar ostane po izbiranju, navadno slabše kakovosti: ker je prišel prepozno, je dobil le izbirek; izbirek sadja ∙ preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ♪
  20.      izbiseríti  -ím in zbiseríti -ím dov. (ȋ í) knjiž. narediti kaj podobno biseru: sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost ♪
  21.      izbíti  -bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko ∙ ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti ♪
  22.      izbljúvati  -am in -bljújem tudi izbljuváti -bljúvam in -bljújem dov., izbljúval tudi izbljuvál (ú; á ú) izmetati iz želodca; izbruhati: izbljuvati jed, pijačo; pren., ekspr. izbljuval je vso svojo nezadovoljnost ♦ čeb. čebela izbljuva medičino spravi medičino iz medne golše izbljúvati se, tudi izbljuváti se izbruhati se: ko se je izbljuval, mu je odleglo ♪
  23.      izbóčiti  -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev ♦ geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel ♪
  24.      izbojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izbojevati: izbojevanje svobode, zmage ♪
  25.      izbojeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: izbojevati svobodo, zmago; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom izbojevati boj 2. s prizadevanjem priti do česa: izbojevati pravico; izbojeval mu je vstop v višje kroge izbojeván -a -o: izbojevana enakopravnost ♪

   7.676 7.701 7.726 7.751 7.776 7.801 7.826 7.851 7.876 7.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA