Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (7.367-7.391)


  1.      humórnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost humorističnega: humornost je le del njegovega pisateljskega bistva; očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo / glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo ♪
  2.      húmus  -a m (ȗ) vrhnja plast tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi, prst: sloj proda je pokrit z rodovitnim humusom; gozdni humus // agr. razkrojene organske snovi, sprstenina: zemlja vsebuje veliko humusa; obogatiti tla s humusom ♪
  3.      húpanje  -a s (ȗ) glagolnik od hupati: ponoči hupanje ni dovoljeno / hupanje avtomobilov ♪
  4.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  5.      hválen  -lna -o prid. (ā) 1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost; hvalna molitev, pesem 2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov; hvalno dejanje rešitelja hválno prisl., v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja; sam.: dobiti hvalno iz fizike nekdaj drugo najvišjo pozitivno oceno ♪
  6.      hvaléžen  -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela hvaléžno prisl.: hvaležno pogledati; hvaležno sprejeti dar, nasvet; ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo ♪
  7.      hvalíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od hvaličiti: nehaj že s tem svojim hvaličenjem ♪
  8.      hvalílen  -lna -o prid. (ȋ) ki izraža hvalo, priznanje: hvalilen govor; hvalilne besede ♪
  9.      hvalísanje  -a s (ȋ) glagolnik od hvalisati: zoprno je poslušati njegovo hvalisanje; bahavo, nesramno hvalisanje ♪
  10.      hvalísati  -am nedov. (ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se hvalisajóč -a -e: časopis je objavil hvalisajočo oceno hvalísan -a -o: hvalisana kulturnost našega ljudstva ♪
  11.      hvalísavost  -i ž (ȋ) lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost; boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti ∙ ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema ♪
  12.      hvalítelj  -a m (ȋ) kdor hvali: njegovi hvalitelji ga niso zapustili ♪
  13.      hvalíti  in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
  14.      hváljenje  -a s (á) glagolnik od hvaliti: samo hvaljenje ga bo še pokvarilo; hvaljenje lastnih uspehov / hvaljenje Boga / njegovo bahaštvo in hvaljenje nam že preseda ♪
  15.      hválnica  -e ž (ȃ) 1. lit. pesem v počastitev, hvalo česa: napisati hvalnico; mogočna, veličastna hvalnica; hvalnica stvarstva, življenja; hvalnica ljubezni, naravi, svobodi ∙ ekspr. vedno mu poje hvalnice zelo ga hvali 2. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu: moliti, peti hvalnice ♪
  16.      hvastánje  -a s (ȃ) ekspr., redko bahavo, domišljavo govorjenje ali ravnanje: prazno hvastanje; širokoustenje in hvastanje ♪
  17.      hvastàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr., redko bahav, domišljav: hvastav človek / hvastavo govorjenje hvastávo prisl.: hvastavo pripovedovati o dogodivščinah ♪
  18.      hvastávost  -i ž (á) ekspr., redko bahavost, domišljavost: njegova hvastavost mi preseda ♪
  19.      í  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, í íja (ȋ) deseta črka slovenske abecede: napisati i; narediti, zapisati piko na i; čitljivi iji ∙ ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: kratki i ◊ lingv. samostalniki s končnico -i v rodilniku; i-osnova ijevska osnova; mat. i število, katerega kvadrat je -1; neskl. pril.: metal. profil I in I profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I ♪
  20.      í  medm. (ȋ) izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: i, pa smo te ujeli na laži ♪
  21.      ì  medm. (ȉ) raba peša 1. izraža začudenje, nejevoljo: i, o čem drugem pa naj bi govoril / i, kaj pa je? e 2. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem; e, eh: i, seveda, strah ga je; i no, saj ti zaupam / star. kam naj deneš, vprašaš? — I, kjer si vzel (A. Aškerc) ♪
  22.      iblájtar  -ja m (á) nav. slabš. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal ♪
  23.      ideál  -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪
  24.      ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
  25.      idealizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od idealizirati: idealizacija kmečkega življenja 2. kar je idealizirano: osladna, pesniška idealizacija; glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija ♪

   7.242 7.267 7.292 7.317 7.342 7.367 7.392 7.417 7.442 7.467  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA