Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (6.967-6.991)



  1.      gusárjenje  -a s (á) glagolnik od gusariti: dovolj mu je bilo gusarjenja
  2.      guturál  -a m () lingv. glas, tvorjen v žrelni votlini, goltnik: arabski guturali
  3.      guvernánta  -e ž () v nekaterih deželah privatna vzgojiteljica in učiteljica: njena vzgoja je bila prepuščena raznim varuškam in guvernantam; njegovi otroci imajo guvernanto; bila je za guvernanto v bogati družini
  4.      guvernêr  -ja m () 1. v nekaterih zveznih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi: volitve guvernerjev 2. v nekaterih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini: poslali so ga za guvernerja v majhno kolonijo; sprejem pri guvernerju 3. predstojnik emisijske banke: na tiskovni konferenci je govoril guverner Narodne banke
  5.      gvájak  -a m () visoko tropsko drevo z zelo trdim lesom: gvajaki z mogočnimi debli
  6.      gvanáko  -a m () zool. južnoameriška gorska žival z dolgo rdeče rjavo dlako po hrbtu, Lama huanachus
  7.      gvélf  -a m (ẹ̑) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki: najprej je bil gvelf, nato gibelin
  8.      gvinéja  -e ž (ẹ̑) 1. num. angleški zlatnik z vrednostjo enaindvajsetih šilingov, kovan od 17. do 19. stoletja: ima še nekaj gvinej 2. v angleškem okolju enaindvajset šilingov: zasluži po dve gvineji na dan
  9.      gvíšen  -šna -o prid.) nižje pog. gotov, nedvomen: na tem mestu je ulov gvišen / nisem gvišen, da je tako prepričan, trden / je ta brv gvišna? gvíšno prisl.: jutri gvišno pridem ∙ nižje pog. počasi, pa gvišno počasi se daleč pride
  10.      gvózdenje  tudi gvozdênje -a s (ọ̄; é) glagolnik od gvozditi: do vrha razpoke je prišel z gvozdenjem
  11.      gvózditi  -im tudi gvozdíti -ím nedov. (ọ̄; í) 1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku 2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi: gvozditi steber
  12.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba
  13.      haaški  -a -o [háš-] prid. () nanašajoč se na Haag: haaška industrija ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; haaško sodišče glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi o sporih med državami
  14.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok
  15.      habilitíranec  -nca m () ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod
  16.      habína  -e ž () nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov)
  17.      haciénda  -e ž (ẹ̑) v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi
  18.      hahljánje  -a s () glagolnik od hahljati: zaslišalo se je zadovoljno hahljanje / reči s škodoželjnim hahljanjem
  19.      hahljáti  -ám nedov.) zamolklo vreti, izvirati, teči: voda hahlja iz lukenj hahljáti se pritajeno, veselo se smejati: kaj se vedno le hahljaš, namesto da bi govoril; hahljal se je od zadovoljstva / hahljal se je in bil po kolenih; pren., ekspr. sonce se mu hahlja hahljajóč -a -e: hahljajoč smeh
  20.      hajdamák  -a m (ā) zgod., v 17. in 18. stoletju udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu: hajdamaki so se skrivali v stepi // med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske: spopad med hajdamaki in boljševiki
  21.      hajdukovánje  -a s () glagolnik od hajdukovati: pripovedovati o hajdukovanju
  22.      hájkanje  -a s () glagolnik od hajkati: hajkanje je bilo brezuspešno
  23.      hájkati  -am nedov. () med narodnoosvobodilnim bojem z manjšo vojaško ali policijsko akcijo nastopati proti partizanskim enotam: policija nas je hajkala cele dneve; Italijani že spet hajkajo po Krimu hájkati se žarg. biti preganjan s takimi akcijami: že več kot tri leta se hajkamo po gozdovih
  24.      hájmatbúnd  -a m (-) med drugo svetovno vojno civilna germanizatorska organizacija na Štajerskem: vpis v hajmatbund
  25.      hájmvêrovec  -vca m (-) pred drugo svetovno vojno član avstrijske nacionalistične organizacije Heimwehr: hajmverovci so ga pretepli do nezavesti

   6.842 6.867 6.892 6.917 6.942 6.967 6.992 7.017 7.042 7.067  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA