Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (4.851-4.875)


  1.      dežévnik  -a [dǝž] m (ẹ̄) 1. črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan: po razmočeni poti lezejo deževniki 2. nav. mn., zool. vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae: z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje ♪
  2.      dežníca  -e [dǝž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica ♪
  3.      dežníček  -čka [dǝž] m (ȋ) manjšalnica od dežnik: lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel ♦ bot. apneni dežniček v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea ♪
  4.      dežník  -a [dǝž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ♪
  5.      dežníkarica  -e [dǝž] ž (ȋ) ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota ♪
  6.      dežníkast  -a -o [dǝž] prid. (í) podoben dežniku: dežnikast klobuk pri gobah ♪
  7.      dežúranje  -a s (ȗ) glagolnik od dežurati: nočno dežuranje ♪
  8.      dežúrati  -am nedov. (ȗ) opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč ♪
  9.      diabóličen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom ♪
  10.      diadém  -a m (ẹ̑) dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti // temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo ♪
  11.      diadóh  -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi ♪
  12.      diagnosticíranje  -a s (ȋ) glagolnik od diagnosticirati: diagnosticiranje srčnih bolezni, otrokovih motenj ♪
  13.      diagnosticírati  -am dov. in nedov. (ȋ) med. ugotoviti in določiti bolezen: diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca; diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom ♪
  14.      diagnóstičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diagnozo: delo v diagnostičnem laboratoriju; diagnostični postopek; diagnostična metoda / diagnostične aparature; diagnostično sredstvo / diagnostično cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi / testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja ♪
  15.      diagnóstik  -a m (ọ́) med., navadno s prilastkom kdor ugotovi in določi bolezen: dober, slab diagnostik; primarij je izkušen diagnostik // aparat za ugotavljanje in določanje bolezni: elektronski diagnostik ♪
  16.      diagnóstika  -e ž (ọ́) med. ugotavljanje in določanje bolezni: opravljati laboratorijsko diagnostiko; rentgenska diagnostika; metode diagnostike // nauk o tem ♪
  17.      diagnóza  -e ž (ọ̑) med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo; napačna, pravilna diagnoza; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe ◊ psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku ♪
  18.      diagrám  -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva ◊ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici ♪
  19.      diagrámski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diagram: diagramske črte, krivulje / diagramsko ugotavljanje norm ♪
  20.      diakrítičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor ♪
  21.      dialékt  -a m (ẹ̑) lingv. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja, narečje: govoriti v dialektu; slovenski dialekti; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja ♪
  22.      dialéktičen 2 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialekt, narečen: dialektičen izraz; dialektična oblika; dialektične posebnosti / dialektični teksti dialéktično prisl.: dialektično obarvana govorica ♪
  23.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
  24.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
  25.      dialóg  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom ♪

   4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA