Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (4.217-4.241)


  1.      česnánje  -a s (ȃ) glagolnik od česnati: to je vse samo prazno česnanje / dovolj mi je že česnanja o tem ♪
  2.      česnáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti // govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo ♪
  3.      čêsnovka  -e ž (é) bot. 1. visoka rastlina senčnatih krajev, ki diši kot česen, Alliaria officinalis: česnovka spada v družino križnic 2. užitna goba z rjavkastim klobukom in mesom, ki diši kot česen, Marasmius scorodonius ♪
  4.      čést  -a -o prid., čéšči (ẹ̑) knjiž. pogost, pogosten: česti potresi; poplave so čedalje češče čésto prisl.: zvečer gremo često v družbo; često ne ve, kaj bi počel; često se zgodi kaj podobnega; trdi, često leseni stoli; poslej jo je češče obiskovala; najčešče ga vidiš v družbi prijateljev / češče in češče mislim nanjo ♪
  5.      čestítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čestitati: po sporočilu, da je diplomiral, je bilo slišati glasno čestitanje ♪
  6.      čestítati  -am dov. in nedov. (ȋ) izraziti komu veselje nad pomembnim dogodkom, uspehom: čestitati k diplomi; čestitati za poroko; dovolite, da vam iskreno čestitam; pismeno čestitati / ekspr. čestitam, čestitam / neustalj. čestitati na ozdravljenju ∙ ekspr. lahko si čestitaš lahko si zadovoljen; ali smem že čestitati? ali se je pričakovano že zgodilo // voščiti, želeti srečo: čestitati očetu za rojstni dan; ob dnevu republike čestitamo vsem delovnim ljudem ♪
  7.      čestítka  -e ž (ȋ) nav. mn. izraz veselja komu ob pomembnem dogodku, uspehu: ob opravljenem doktoratu so mu izrekli iskrene čestitke; ves dan je sprejemala čestitke; zahvaliti se za čestitko; nevesto so obsuli s čestitkami // dobre želje, voščilo: državniki so izmenjali novoletne čestitke / ob devetih so v radiu čestitke ♪
  8.      čéstokrat  prisl. (ẹ̑) knjiž. mnogokrat, pogosto: čestokrat naleti na težave; čestokrat mu delamo krivico ♪
  9.      čèš  [tudi čǝš] prisl. (ȅ; ǝ̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim ● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt ♪
  10.      češčèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. rel. deležen češčenja: zelo češčen svetnik / Bog me je uslišal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo sveto ime 2. raba peša čaščen: češčen in spoštovan mož ♪
  11.      čêšelj  -šlja m (é) 1. vet. glavnik za česanje grive in repa; česalo: konjski češelj 2. nar. glavnik: češe se z gostim češljem ♪
  12.      češmín  -a m (ȋ) trnat grm z rumenimi cveti v grozdih ali njegove živo rdeče jagode: nabirati češmin; trebiti češmin na pašniku ♪
  13.      češmínov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na češmin: češminov grm; češminove jagode / češminov vonj ♪
  14.      češmínovec  -vca m (ȋ) sok iz češminovih jagod: politi meso s češminovcem // redko češmin ♪
  15.      češmínovka  -e ž (ȋ) nav. mn., bot. trnati grmi s cveti v grozdih in z drobnimi jagodami, Berberidaceae ♪
  16.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi ♪
  17.      čéšnjev  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet; češnjeva koščica; češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdeča ♦ zool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi čéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice ♪
  18.      čéšplja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov modri jajčasti koščičasti sad; sliva: otresti češpljo; zasaditi mejo s češpljami; izkoščičene češplje; kompot iz suhih češpelj ♪
  19.      češúlja  -e ž (ú) 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj ◊ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi ♪
  20.      češúljek  -jka m (ȗ) nar. dolenjsko majhen grozd: redki drobni češuljki na starih trtah ◊ bot. drevo ali grm z rdečimi strupenimi jagodami; divji bezeg ♪
  21.      čéta  -e ž (ẹ́) 1. osnovna vojaška enota iz več vodov: dodeljen je v prvo četo; komandir čete / inženirska, oklopna, zaščitna četa; četa za zvezo / visoki gost je pregledal častno četo // mn. vojska, armada: redne čete so se pridružile upornikom; zasedbene sile so odpoklicale svoje čete; zavezniške čete 2. skupina ljudi, navadno urejena: po cesti korakajo čete vojakov; v četah gredo na delo / poveljnik gasilske čete / zbiranje terorističnih čet ♪
  22.      četáš  -a m (á) zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno: srbski četaši / bolgarski četaši komiti ♪
  23.      čétnik  -a m (ẹ̑) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića: ustaši in četniki ♦ zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno ♪
  24.      četovánje  -a s (ȃ) glagolnik od četovati: vrniti se s četovanja; njegovo junaško četovanje ♪
  25.      četŕti  -a -o štev. (ŕ) ki v zapovrstju ustreza številu štiri: četrti dan v tednu; bil je četrti na cilju; četrtega (4.) julija; Karel IV.; četrta vrsta v parterju; četrto nadstropje; v četrtem stoletju / četrti del jabolka četrtina ● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; star. četrta šola četrti razred nekdanje gimnazije ◊ fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas; rel. četrta božja zapoved; voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; prisl.: že v četrto sem ga srečal četrtič; sam.: žarg., avt. voziti s četrto, v četrti v četrti prestavi ♪

   4.092 4.117 4.142 4.167 4.192 4.217 4.242 4.267 4.292 4.317  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA