Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (3.567-3.591)



  1.      brbránje  -a s () glagolnik od brbrati: prazno brbranje; brbranje žensk / brbranje mehurčkov v tolmunu
  2.      brbráti  -ám nedov.) 1. ekspr. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekle se smeje in venomer brbra; ne brbraj kar naprej 2. dajati glasove kot voda pri vretju: voda brbra v loncu; brezoseb. brbra mu po želodcu / race brbrajo po blatu s kljunom brodijo
  3.      brbrávec  -vca m () ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: brbravcev ni marala
  4.      bŕc  -a m () redko brca: brc v nogo
  5.      bŕca  -e ž () sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli ∙ pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
  6.      bŕcanje  -a s () glagolnik od brcati: vse brcanje in pretepanje ni pomagalo
  7.      bŕcati  -am nedov. () 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca ∙ ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti
  8.      bŕcniti  -em dov.) 1. suniti, udariti z nogo: konj ga je brcnil; jezno je brcnil psa / vulg. v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem; kot kletvica naj ga koklja brcne 2. odstraniti kaj s sunkom noge: brcniti stol od sebe; brcniti škatlo skozi vrata // pog., ekspr. odpustiti, odsloviti (iz službe): lomil si ga, pa so te brcnili; brcnili so ga iz službe
  9.      brčánje  -a s () glagolnik od brčati: brčanje bobnov / enakomerno brčanje kolovrata
  10.      bŕčica  -e ž () 1. nav. mn. majhen brk: pustil si je brčice; nosi kratke črne brčice 2. daljša dlaka nad gobcem živali: miška z dolgimi brčicami
  11.      bŕdje  -a s () redko v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda
  12.      bŕdnja  -e ž () bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo
  13.      bŕdo 1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi // mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
  14.      bŕdo 2 -a s (ŕ) tekst. priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol
  15.      brdóvje  -a s (ọ̑) redko v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda: nizko, zeleno brdovje
  16.      bŕdovka  -e ž (ŕ) bot. visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina
  17.      bredênje  -a s (é) glagolnik od bresti: bredenje po vodi
  18.      brég  -a m, mn. brevi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočjunar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
  19.      brégarica  -e ž (ẹ̑) nar. bregulja, bregovnica
  20.      bregúlja  -e ž (ú) zool. lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia
  21.      bréka  -e ž (ẹ́) bot. gozdno drevo z belimi cveti in drobnimi rjavimi plodovi, Sorbus torminalis
  22.      brékanica  -e ž (ẹ́) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš
  23.      brême  -éna sẹ́) 1. težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih: naložiti si breme; nositi breme na plečih; odložiti, odvreči breme z ramen; opotekati se pod težo bremena / maksimalno dovoljeno breme za vozilo tovor / nar. breme dračja butara, sveženj 2. težava, skrb, nadloga: težko breme mu je padlo od srca; vsak mora nositi svoje breme / breme let, starosti 3. s prilastkom dolžnost, obveznost: odvzeti ženam gospodinjska bremena; država je prevzela nase breme plačevanja stroškov za vzdrževanje onemoglih // nav. mn. dajatev, davščina: pritiskala so ga velika bremena; oprostili so kmeta tlake, desetine in drugih bremen; davčna bremena ● bila je v breme sosedom sosedje so skrbeli zanjo, so jo preživljali; pasti občini v breme živeti na stroške občineekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; fin. v breme leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve; knjižiti v breme; jur. dokazno breme
  24.      brenčánje  -a s () glagolnik od brenčati: brenčanje čebel, muh / brenčanje kamer / veliko govorijo o njegovem brenčanju za tem dekletom
  25.      brenčáti  -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči brenčé: brenče letati brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka

   3.442 3.467 3.492 3.517 3.542 3.567 3.592 3.617 3.642 3.667  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA