Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
go (3.301-3.325)
- blažíti -ím nedov. (ȋ í) 1. raba peša lajšati, omiljevati: blažiti bolečine, žalost; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke 2. zastar. delati kaj blago, plemenito: ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce blažèč -éča -e: blažeči učinek glasbe; prisl.: obkladki delujejo blažeče ♪
- blebèt -éta m (ȅ ẹ́) slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet ♪
- blebetáč -a m (á) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač ♪
- blebetánje -a s (ȃ) glagolnik od blebetati: ne morem prenašati njegovega blebetanja; neslano blebetanje / otrokovo blebetanje ♪
- blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
- blebetávec -vca m (ȃ) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec ♪
- blebetúlja -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja ♪
- bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik;
bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
- bledênje -a s (é) glagolnik od bledeti: bledenje kože ♪
- bledênje tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje ♪
- bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi ♪
- blédež -a m (ẹ̑) med. stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici: govoriti v bledežu / alkoholni bledež stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola ♪
- bléjanje -a s (ẹ̄) glagolnik od blejati: blejanje ovc, telet ♪
- blekáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: kar tjavdan bleka ♪
- blekèt -éta m (ȅ ẹ́) redko zategnjeno, enakomerno tresoče se oglašanje drobnice, goveda ♪
- bleketánje -a s (ȃ) glagolnik od bleketati: bleketanje ovc, telet ♪
- blesketánje -a s (ȃ) glagolnik od blesketati se: blesketanje jezera ♪
- blestênje -a s (é) glagolnik od blesteti: blestenje biserov; zlato blestenje oblakov ♪
- blestéti se -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
- blêsti blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni ● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ♪
- bleščánje -a s (ȃ) glagolnik od bleščati se: bleščanje jezera ♪
- bleščàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
- bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
- blísk -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
- blískanje in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev ♪
3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401