Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (30.901-30.925)


  1.      zúrla  -e ž (ȗ) muz., pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: z zurlo spremljati ples ♪
  2.      zúrna  -e ž (ȗ) muz., pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: piskati na zurno ♪
  3.      zvabíti  in zvábiti -im dov. (ȋ á) z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: sošolci so ga zvabili na izlet; zvabiti koga k sebi, s seboj; zvabiti ljudi v trgovino; zvabiti žival za seboj / ekspr.: lepo jutro ga je zvabilo na lov; želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet ∙ ekspr. zvabiti koga v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. zvabiti koga v prepir doseči, da se začne prepirati; prim. izvabiti ♪
  4.      zvábljati  -am nedov. (á) z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga kam: zvabljati otroke k igri; zvabljati ljudi v mesto / zvabljala ga je s petjem; prim. izvabljati ♪
  5.      zváč  -a m (á) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: s trakovi okrašen zvač ♪
  6.      zváditi se  -im se dov. (á ȃ) star. sprijateljiti se: sošolci so se kmalu zvadili / fant se je zvadil z dekletom ∙ star. zvadil se je z njegovo ženo ljubezensko, spolno se združil, povezal zvájen -a -o: fant in dekle sta že zvajena ♪
  7.      zvalíti  -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
  8.      zválnik  -a m (ȃ) lingv. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora: tonemska razlika med zvalnikom in imenovalnikom ♪
  9.      zvár  -a m (ȃ) 1. teh. zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali: pregledati zvare; zgladiti zvar; površina zvara / čelni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug drugega v isti ravnini; kotni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot 2. glagolnik od zvariti: zvar polomljenih delov ♪
  10.      zváti  zóvem nedov., zvál (á ọ́) star. 1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč 2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok ● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili zván -a -o: zvani gostje ∙ zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani ♪
  11.      zvéčati  -am dov. (ẹ̑) 1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo zvéčati se 1. postati (bolj) velik: razpoke so se ob potresu zvečale 2. doseči višjo stopnjo a) glede na količino: število štipendij se je zvečalo b) glede na možni razpon: temperatura se je zvečala c) glede na intenzivnost: vsakdanje skrbi so se zvečale zvéčan -a -o: zvečana koncentracija radioaktivnih snovi ♦ muz. zvečani interval interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali spodnji ton kromatično znižan; zvečani trozvok trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte ♪
  12.      zvečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) veliko; večati: zvečevati igrišče 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh ♪
  13.      zvečíne  prisl. (í) 1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to področje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig 2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma ♪
  14.      zvedríti  -ím dov., zvédril (ȋ í) razvedriti: prijeten pogovor ga je zvedril; jeza ga je minila, počasi se je zvedril ∙ ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izraz zvedríti se nav. 3. os. prenehati deževati: zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati // postati veder, brezoblačen: nebo se zvedri; brezoseb. zvedrilo se je in posijalo je sonce ● ekspr. omračeni um se mu je zvedril postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati; ekspr. zvedrilo se mu je v duši postal je vedro, optimistično razpoložen ♪
  15.      zveličáven  -vna -o prid. (á ā) 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati ♪
  16.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
  17.      zvenčánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah; zvenčanje orožja, steklenine ♪
  18.      zvenéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika ♦ lingv. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti ♪
  19.      zvenênje  -a s (é) glagolnik od zveneti1: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih ♦ muz. istočasno zvenenje različnih tonov ♪
  20.      zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
  21.      zvérati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko zvirati se: na vse mogoče načine se je zveral / zverali so se po foteljih in kadili ♪
  22.      zverína  -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine ♪
  23.      zverínica  -e ž (í) 1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali 2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami // neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš ♪
  24.      zverížiti  -im dov. (ȋ ȋ) ekspr. 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile // vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice ♪
  25.      zverjád  -i ž (ȃ) več zveri, zveri: lev, tiger in druga zverjad / psi so gonili zverjad divjad; sledovi zverjadi divjih živali ♪

   30.776 30.801 30.826 30.851 30.876 30.901 30.926 30.951 30.976 31.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA