Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (30.526-30.550)


  1.      zelotízem  -zma m (ȋ) knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: moralna ozkosrčnost se je spremenila v zelotizem; katoliški zelotizem ♪
  2.      zelótski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; goreč, zagrizen: zelotski kritiki; zelotski pristaši stranke ♪
  3.      zelótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: boj zoper zelotstvo in farizejstvo ♪
  4.      zêmeljski  tudi zémeljski -a -o [mǝl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje ● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je ◊ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko ♪
  5.      zêmlja  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj ◊ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  6.      zemlják  -a m (á) 1. jur., nekdaj lastnik celega grunta: zemljak in polzemljak 2. nar. velik kmet: miselnost bogatih zemljakov ● knjiž. ugotovil je, da sem njegov zemljak rojak; knjiž. bogovi so sestopili z Olimpa med navadne zemljake ljudi, zemljane ♪
  7.      zemljàn  in zemlján -ána m (ȁ á; ȃ) 1. prebivalec zemlje: zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost; zemljani in marsovci 2. ekspr. človek: končno je našel zemljana, ki razume njegove težave ♪
  8.      zêmljelastníški  -a -o prid. (é-ȋ) nanašajoč se na lastnike zemlje ali lastništvo nad zemljo: zemljelastniško gospodarjenje / fevdalni zemljelastniški odnosi ♪
  9.      zemljemérec  -rca m (ẹ̑) knjiž. geometer, geodet: zemljemerci so premerili gozd ♪
  10.      zemljepís  -a m (ȋ) veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem: študirati zemljepis / profesor zemljepisa ♪
  11.      zemljepísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec ♪
  12.      zemljepísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura ♦ geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; lingv. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim zemljepísno prisl.: dolini zemljepisno nista povezani ♪
  13.      zemljepísje  -a s (ȋ) star. zemljepis, geografija: zgodovinopisje in zemljepisje ♪
  14.      zemljíšče  -a s (í) omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem; trgovati z zemljišči; kamnito, ravno zemljišče; močvirna zemljišča; lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče; kmetijsko zemljišče // tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo / državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču ♦ jur. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču ♪
  15.      zemljíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster ◊ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; jur. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota ♪
  16.      zemljíškoknjížen  -žna -o prid. (ȋ-ȋ) nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig ♪
  17.      zemúnica  -e ž (ȗ) žarg., voj. zemljanka: v gozdu izkopane zemunice ♪
  18.      zén  -a m (ẹ̑) filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; neskl. pril.: zen budizem; zen tehnika ♪
  19.      zèv  tudi zév zéva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši ♦ lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva 3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva ♪
  20.      zév  -í ž (ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev ♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi ♪
  21.      zévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od zevati: zevanje vrat / zevanje lačnih mladičev / glasno, zdolgočaseno zevanje paznika ♪
  22.      zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka ♪
  23.      zezljáti  -ám [tudi zǝz] nedov. (á ȃ) redko nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja zezljáje: zezljaje govoriti zezljajóč -a -e: zezljajoč fant ♪
  24.      zgága  -e ž (ȃ) 1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče 2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago 3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska ● ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave ♪
  25.      zgájati se  -am se nedov. (ā) zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih ♪

   30.401 30.426 30.451 30.476 30.501 30.526 30.551 30.576 30.601 30.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA