Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (29.817-29.841)


  1.      zapostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, priznati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: zapostaviti delavca pri delitvi nagrad; s povzdigovanjem samega sebe je zapostavil druge / zapostaviti dosežke te dobe; zapostaviti študij ekonomije 2. knjiž. postaviti za kaj: najprej zapostavi levo nogo, nato se obrne / pri navajanju imena priimek zapostavimo zapostávljen -a -o: po krivici zapostavljen pesnik; družbeno zapostavljen položaj; sam.: izkoriščani in zapostavljeni ♪
  2.      zapostávljanje  -a s (á) glagolnik od zapostavljati: težko prenašati zapostavljanje; nacionalno, rasno zapostavljanje; zapostavljanje šolstva; zapostavljanje in poniževanje / zapostavljanje priimka ♪
  3.      zapostávljati  -am nedov., stil. zapostavljájte; stil. zapostavljála (á) 1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali; zapostavljati otroke; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije; zapostavljati duhovno življenje 2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime ♪
  4.      zapostávljenost  -i ž (ȃ) stanje zapostavljenega človeka: razmišljati o lastni zapostavljenosti; socialna zapostavljenost / zapostavljenost gospodarstva ♪
  5.      zapotegníti  in zapotégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. z gibom mišic nenaravno spremeniti položaj česa zlasti v kako smer: kadar je govoril, je ustnice nekoliko zapotegnil; zapotegniti kotičke ust navzdol / zaničljivo je zapotegnil obraz namrdnil 2. povzročiti, da traja kaj dalj časa; potegniti: zapotegniti pogovor / kaj, je zapotegnil zapotegníti se in zapotégniti se zavleči se: branje se je zapotegnilo pozno v noč zapotégnjen -a -o: zapotegnjena govorica; zapotegnjena usta ∙ zapotegnjen obraz dolg in ozek; prisl.: zapotegnjeno reči ♪
  6.      zapóved  -i ž (ọ̑) kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved; ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje // ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi // glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved ◊ rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori; voj. dnevna zapoved dnevno povelje ♪
  7.      zapovedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapovedovati: naveličal se je njegovega zapovedovanja ♪
  8.      zapovedováti  -újem nedov. (á ȗ) praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati: njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo; delaj, kakor ti zapoveduje vest // ukazovati: v tej hiši zapoveduje žena; zapovedovati samemu sebi / v pravljicah zapovedovati vetrovom / star. zapovedovati podrejenim // star. poveljevati: zapovedovati vojski zapovedováje stil. zapovedujé: zapovedovaje reči zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti ♪
  9.      zapovŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. ki leži, se nahaja za drugim: zapovrstni obrambni jarki; zapovrsten niz vagonov 2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zapovrstna klina / dve zapovrstni leti je bila toča / zapovrstni dogodki / zapovrstna številka zaporedna zapovŕstno prisl.: razporejati zapovrstno ♪
  10.      zapovŕstje  -a s (ȓ) 1. kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: dejanje se razpleta v časovnem zapovrstju; dogovoriti se o zapovrstju nastopov; spremeniti zapovrstje oddaj / zapovrstje črk v abecedi 2. več sledečih si pojavov, stvari: na njegovo odločitev je vplivalo zapovrstje naključij / opaziti zapovrstje kratkih, svetlih prog na obzorju ♪
  11.      zapovŕstnost  -i ž (r̄) značilnost zapovrstnega: zapovrstnost dogodkov; zapovrstnost potresnih sunkov / ugotoviti zapovrstnost dokumentarnih zapisov / vse je prikazano v časovni zapovrstnosti v časovnem zapovrstju ♪
  12.      zapozabíti se  in zapozábiti se -im se dov. (ȋ á) nar. gorenjsko 1. postati duševno odsoten: včasih se je zapozabila in zapela preglasno 2. spozabiti se: kako se je mogel tako zapozabiti ♪
  13.      zapoznélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov // kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik: zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije ● knjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari ♪
  14.      zapoznítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zapozniti: zapoznitev razvoja ♪
  15.      zapozníti  -ím dov., zapóznil (ȋ í) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti: reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: če je zapoznil, se je opravičil zapozníti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se: odhod se je zapoznil; žetev se je zapoznila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapoznil se je v gostilni / shod se je zapoznil do noči je trajal ● knjiž. zapoznilo se je in ni mogel nikamor bilo je že pozno (zvečer) ♪
  16.      zapráskati  -am dov., tudi zapraskála (á) 1. večkrat potegniti po čem a) z nohti, kremplji: pes je zapraskal po vratih; zapraskati se po glavi popraskati se b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: z nožem zapraskati po zidu 2. s tesnim dotikom delajoč razo, premakniti se po čem: drsalke so zapraskale po ledu 3. dati ostre, neprijetne glasove: v sobi je zapraskalo pero; žaga je komaj slišno zapraskala ● v grlu ga je nekaj zapraskalo mu povzročilo neprijeten, pekoč občutek; slabš. zapraskal je svoj podpis pod pogodbo podpisal se je ♪
  17.      zaprasketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) začeti prasketati: kmalu je zaprasketal ogenj / ekspr. okoli njih so zaprasketali streli iz pušk // dati kratke, rezke glasove: goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala / pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad ♪
  18.      zaprašênost  -i ž (é) 1. stanje zaprašenega: zaprašenost okolice cementarne; zaprašenost ozračja 2. slabš. zastarelost, nesodobnost: predstava se ni mogla izogniti zaprašenosti 3. slabš. neživljenjskost, nestvarnost: zaprašenost vzgoje ♪
  19.      zapraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapraševati: z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice / zapraševanje rastlin; sredstva za zapraševanje ♪
  20.      zapráviti  -im dov. (á ȃ) 1. z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapraviti denar, premoženje; s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo // ekspr. porabiti, potrošiti: vso plačo zapravi zase; zapraviti za zdravljenje veliko vsoto; za hrano se dosti zapravi 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti: zapraviti čast, ugled; zapraviti duševni mir; zapraviti prijateljstvo koga; zapraviti zdravje // ekspr. ne izrabiti, ne izkoristiti: zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol / s čakanjem zapraviti veliko časa nekoristno porabiti ● pog. zapraviti klobuk izgubiti; evfem. zapravila je otroka imela je splav; ekspr. zapraviti zmago ne doseči je zaradi svoje krivde; ekspr. zapraviti življenje lahkomiselno, nedejavno ga preživeti zapráviti se star. pogubiti se, uničiti se: boji se, da se sin zapravi zaprávljen -a -o: zapravljena kmetija; zapravljena mladost; zapravljena sreča ♪
  21.      zaprávljanje  tudi zapravljánje -a s (á; ȃ) glagolnik od zapravljati: zapravljanje denarja / zapravljanje zdravja / zapravljanje časa ♪
  22.      zapréči  -préžem dov., zaprézi zaprézite in zaprezíte; zaprégel zaprégla; nam. zapréč in zaprèč (ẹ́) 1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: zapreči vola na levo stran ojesa; zapreči konja v koleselj / zapreči voz 2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: življenje jih je zapreglo v različne službe ∙ ekspr. v pogovor so se najprej zapregle ženske vključile zapréžen -a -o: zaprežena žival ♪
  23.      zapréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) star. preprečiti, onemogočiti: zaprečiti izseljevanje; njihova dolžnost je, da se zlo zapreči ♪
  24.      zaprédati  -am nedov. (ẹ̄) 1. ovijati, obdajati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek zapreda muho; ličinka se zapreda / ekspr. mrak je zapredal s svojo tančico vrhove ovijal, obdajal; pren. zla slutnja zapreda njegovo zavest 2. ekspr., z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapredati koga v pogovor zaprédati se ekspr., v zvezi z v prepuščati se, predajati se čemu: zapredati se v svoje misli, spomine ♪
  25.      zaprédek  -dka m (ẹ̑) iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek; iz zapredka zleze metulj; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek // kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu ♪

   29.692 29.717 29.742 29.767 29.792 29.817 29.842 29.867 29.892 29.917  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA