Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (29.326-29.350)


  1.      zagrôben  -bna -o prid. (ō) knjiž. 1. posmrten: verovati v zagrobno življenje 2. onstranski: junak pesnitve potuje po zagrobnem carstvu / privid zagrobnih prikazni ● knjiž. spregovoriti z zagrobnim glasom zamolklim, votlim ♪
  2.      zagrúliti  -im dov., zagrulíla tudi zagrúlila (ú) 1. oglasiti se z glasom grugru: golob, grlica zagruli // ekspr. dati gruljenju podobne glasove: otrok se je zasmejal in zagrulil 2. ekspr. prijazno, dvorljivo reči, povedati: poljubil jo je in ji nekaj nežno zagrulil ♪
  3.      zagúgati  -am tudi -ljem dov. (ū) premakniti iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: zagugati gugalnico, zibelko; čoln se je močno zagugal / zagugati se na stolu / ekspr. pijanec se je zagugal proti vratom gugajoč se šel, stopil ♪
  4.      zagvíšen  -šna -o prid. (ȋ í) nižje pog. gotov, nedvomen: zagvišno plačilo zagvíšno prisl. zagotovo: zagvišno vedeti ♪
  5.      zahájanje  -a s (ȃ) glagolnik od zahajati: zahajanje sonca / zahajanje v gostilne ∙ ekspr. zahajanje življenja minevanje, končevanje ♪
  6.      zahájati  -am nedov. (ȃ) 1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje 2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega 3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu zahajajóč -a -e: zahajajoče sonce ♪
  7.      zahlastáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat se hitro, sunkovito približati čemu z odprtim gobcem: žival je zahlastala po muhah / zahlastati po zraku ● ekspr. ne dotikaj se, je zahlastal hitro, hlastno rekel; ekspr. zajel je z žlico in zahlastal kašo začel hitro, hlastno jesti ♪
  8.      zahòd  -óda m (ȍ ọ̄) 1. glagolnik od zaiti: opazovati sončni zahod / izračunati sončni zahod čas, ko sonce zaide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni zahod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce zaide ob enakonočju: veter je zapihal od zahoda, z zahoda; reka teče proti zahodu / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // zahodna stran neba ali zemlje: na zahodu so se pojavili temni oblaki 3. publ. zahodni del kake geografske ali politične celote: živeti na zahodu dežele / ves zahod se je navdušil za te ideje prebivalci zahodnega dela / gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran; ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani ♪
  9.      zahóden  -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod: a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija ● publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ◊ astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje ♪
  10.      zahohnjáti  -ám dov. (á ȃ) nosljaje reči, spregovoriti; zanosljati: v odgovor je nekaj zahohnjal ♪
  11.      zahomotáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zaviti, oviti: zahomotati koga v odejo; zahomotala se je v plet / zahomotali so ga v plašč zavili, oblekli zahomotáti se zaplesti se, zamotati se: zahomotal se je v mrežo / zahomotal se je v pogovor zahomotán -a -o: v volneno ruto zahomotana ženska ♪
  12.      zahŕbten  -tna -o prid. (ȓ) 1. ki skrivaj naredi kaj slabega: zahrbten človek; zahrbten je in hinavski / zahrbten značaj / imeti zahrbtne namene; zahrbtna misel; zahrbtno dejanje 2. ekspr. navidezno nenevaren: zahrbten ovinek; to je zahrbtna reka / zahrbtno orožje / zahrbtna bolezen zahŕbtno prisl.: zahrbtno govoriti, ravnati; zahrbtno napasti, ubiti koga ♪
  13.      zahŕbtnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost zahrbtnega: ne marajo ga zaradi njegove zahrbtnosti; hinavščina in zahrbtnost / zahrbtnost ravnanja / ekspr. zahrbtnost gorske stene // ekspr. zahrbtno dejanje: spletke in zahrbtnosti ♪
  14.      zahrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) začutiti močno željo po čem: zahrepenel je po domovini, sreči; ekspr. zahrepeneti z vsem srcem / ekspr. zahrepenel je v planine močno si je zaželel; pren., knjiž. njegove misli so zahrepenele k njej ♪
  15.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila ♪
  16.      zahrípati  -am in -ljem dov. (í ȋ, í) 1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal 2. redko postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal zahrípan -a -o: zahripan glas ♪
  17.      zahrípel  -pla -o [ǝu̯] prid. (í) redko hripav: zahripel človek / zahripel glas zahríplo prisl.: zahriplo govoriti ♪
  18.      zahripéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo reči, povedati: hudo je, je zahripel 2. postati hripav: govornik je kmalu zahripel ♪
  19.      zahrstéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati kratke, rezke glasove: zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu; suha veja je zahrstela; brezoseb. pod nogami mu je zahrstelo ♪
  20.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil ♪
  21.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ♪
  22.      zahtévanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od zahtevati: zahtevanje odškodnine / zahtevanje izpolnitve obljube 2. star. zahteva: vrniti odvzeto premoženje na zahtevanje lastnikov / zahtevanje je bilo izpolnjeno ♪
  23.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  24.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči ♪
  25.      zahtévnež  -a m (ẹ̑) ekspr. zahteven človek: takemu zahtevnežu ni mogoče vedno ustreči ♪

   29.201 29.226 29.251 29.276 29.301 29.326 29.351 29.376 29.401 29.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA