Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
go (292-316) 
- gomóljček in gomôljček -čka m (ọ̑; ȏ) manjšalnica od gomolj: nastajanje mladih gomoljčkov ♦ bot. koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije ♪
- gomóljčen in gomôljčen -čna -o prid. (ọ̑; ȏ) bot., v zvezi gomoljčne bakterije bakterije v celicah koreninskih gomoljčkov, ki kemično vežejo dušik iz zraka v dušikove spojine ♪
- gomóljčnica in gomôljčnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: solate iz različnih gomoljčnic ♪
- gomólje in gomôlje -a s (ọ̑; ȏ) redko več gomoljev, gomolji: krompirjevo gomolje ♪
- gomoljíčar -ja m (ȋ) kdor nabira gomoljike: bil je navdušen gomoljičar ♪
- gomoljíka -e ž (í) bot. užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, Tuber: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi ♪
- gomóljnat in gomôljnat -a -o prid. (ọ̑; ȏ) gomoljast: gomoljnat sadež ♪
- gomóljnica in gomôljnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: korenčnice in gomoljnice; pridelujejo krompir in druge gomoljnice ♪
- Gomóra -e ž (ọ̑) po bibliji mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne pokvarjenosti: tam je bila prava Gomora; živeli so kot v Sodomi in Gomori ♪
- gomòt -ôta m (ȍ ó) star. gneča: stal je v gomotu ♪
- gòn gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
- gonáda -e ž (ȃ) nav. mn., biol. del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolna žleza: razvoj gonad ♪
- góndola -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
- gondoljêr -ja m (ȇ) kdor kaj prevaža z gondolo: gondoljerji veslajo stoje; beneški gondoljerji ♪
- góndolski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gondolo: barka gondolskega tipa / gondolska žičnica ♪
- gondráč -a m (á) ekspr., redko godrnjavec, godrnjač: bil je nepomirljiv gondrač ♪
- gondráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. godrnjati: sam zase je nekaj gondral / medved gondra ♪
- góng -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa // muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov ♪
- gongorízem -zma m (ȋ) lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja ♪
- gonìč -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
- gonílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: najvažnejši gonilec dogodkov; gonilec drame ♪
- gonílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka ◊ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok ♪
- gonílka -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
- gonílnik -a m (ȋ) strojn. rotor (pri turbini) ♪
- gonílo -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
167 192 217 242 267 292 317 342 367 392 
