Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (29.117-29.141)


  1.      zabentíti  -ím dov., zabéntil (ȋ í) ekspr. 1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu 2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil ♪
  2.      zabesedíčiti  -im dov. (í ȋ) ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla zabesedíčiti se zareči se, zagovoriti se: pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako ♪
  3.      zabesedováti  -újem tudi zabesédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. začeti se pogovarjati: zabesedovali so o zadnjih dogodkih ♪
  4.      zabetonírati  -am dov. (ȋ) 1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje 2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak 3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi 4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo 5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale 6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča ● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati zabetoníran -a -o: stebri so že zabetonirani ♪
  5.      zabévskati  -am tudi zabêvskati -am dov. (ẹ̑; ȇ) 1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez 2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal ♪
  6.      zabíčati  -am dov. (ȋ ȋ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal ♪
  7.      zabičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zabičevati: dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti ♪
  8.      zabičeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval ∙ ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
  9.      zabijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zabijanje: zabijalno orodje / zabijalna cev, zagozda ♪
  10.      zabíjanje  -a s (í) glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja ♪
  11.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  12.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  13.      zabítje  -a s (ȋ) glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod ♪
  14.      zabítost  -i ž (ȋ) slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti ♪
  15.      zablátiti  -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
  16.      zablebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal ♪
  17.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  18.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  19.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪
  20.      zablískati  -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska ∙ publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza zablískati se 1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti; močno se je zabliskalo in začelo deževati 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je ♪
  21.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  22.      zablodíti  in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
  23.      zablokírati  -am dov. (ȋ) 1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: med racijo so zablokirali železniško postajo; zablokirati mestno središče 2. zapreti za prehod: policija je zablokirala ceste / sneg je zablokiral gorske prelaze 3. nav. 3. os. prenehati se gibati, delovati: kolo je zablokiralo; zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira ♪
  24.      zabòd  -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod ♪
  25.      zabodljáj  -a m (ȃ) 1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji ♪

   28.992 29.017 29.042 29.067 29.092 29.117 29.142 29.167 29.192 29.217  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA