Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (28.601-28.625)


  1.      vránica  -e ž (á) organ v levem zgornjem delu trebušne votline med želodcem in rebri, v katerem se razkrajajo rdeče krvne celice in nastajajo bele: z operacijo odstraniti vranico; otekla vranica ♪
  2.      vráničen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na vranico: vranična poškodba ◊ anat. vranična ovojnica; gastr. vranični žličniki jušna zakuha iz vranice, maščobe, jajc in začimb; med., vet. vranični prisad kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka ♪
  3.      vráska  -e ž (ā) star. 1. (kožna) guba: žalost ji je zarezala globoke vraske v obraz 2. brazgotina: imeti rdečo vrasko na čelu ♪
  4.      vrást  -í ž (ȃ) glagolnik od vrasti se: nove koreninice zagotavljajo močnejšo vrast rastline ♪
  5.      vrásti se  vrástem se tudi vrásem se dov., vrásel se in vrástel se (á) 1. rastoč priti, prodreti v kaj: noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke // rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati: presajene rastline se še niso dobro vrasle; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo 2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati: obroč se je vrasel v drevo 3. ekspr. začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem: vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino // postati trajna sestavina česa: te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce ji je postal ljub vráščen -a -o: biti vraščen v domačo pokrajino; vraščena rastlina; prim. vrasel ♪
  6.      vráščanje  -a s (á) glagolnik od vraščati se: vraščanje rastlin v prst / vraščanje koga v skupnost ♪
  7.      vráščati se  -am se nedov. (á) 1. rastoč prihajati, prodirati v kaj: noht se vrašča v meso; korenine se vraščajo globoko v zemljo ♦ gozd. listavci se vraščajo v sestoj iglavcev // rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati: nanovo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča 2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati: obroč se vse bolj vrašča v drevo 3. ekspr. začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem: priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje // postajati trajna sestavina česa: umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce mu postaja vse ljubši ♪
  8.      vrát  -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe // ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat // zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik // sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu 2. ožji del kake priprave, predmeta a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure ● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro ◊ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage ♪
  9.      vráta  vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ◊ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah ♪
  10.      vratár  -ja m (á) 1. kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije: vratar ga ni spustil v stavbo; vprašati vratarja / hotelski, samostanski vratar; nočni vratar / nebeški vratar v krščanskem okolju sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa 2. šport. igralec, ki brani vrata: vratar je strel ubranil / biti hokejski, nogometni, rokometni vratar ◊ anat. odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira to odprtino ♪
  11.      vratárjev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vratarja: vratarjeva hišica, soba / vratarjev skok za žogo ♪
  12.      vratílo  -a s (í) tekst. navijalni valj na ročnih statvah: zamenjati vratilo / spodnje na katero se navija stkano blago, zgornje vratilo na katero je navita osnova ◊ etn. kljuka ob ognjišču, na kateri visi kotel ♪
  13.      vrátnica 1 -e ž (ȃ) 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama // vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu ◊ anat. portalna vena, vratarnica ♪
  14.      vratníca  -e ž (í) nav. mn., nar. prekmursko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: ustaviti voz s plugom na vratnicah ♪
  15.      vrážen 2 -žna -o prid. (ā) zastar. 1. vražji: vražen goljuf, zapeljivec / če ne bo vse prav, bova imela vražen ples 2. sovražen: vražne čete / vražna usoda ♪
  16.      vraževérnost  -i ž (ẹ́) lastnost vraževernega človeka: njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost // vraževerna misel, vraževerna razlaga česa: mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti ♪
  17.      vraževérski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vraževerce ali vraževerje: vraževersko prepričanje / vraževerske zgodbe ♪
  18.      vražíca  in vrážica -e ž (í; ȃ) 1. ženska oblika od vrag: vragi in vražice 2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: ta vražica nas bo še izdala / njegova žena je prava vražica 3. ekspr. mlada, živahna ženska: njemu je bilo nerodno, vražica se mu je pa še smejala / njegova hči je prava vražica ♪
  19.      vražíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od vrag: vrag in vražički / narisati vražička / v krščanskem okolju obiskal jih je Miklavž z angelčki in vražičkom 2. ekspr. poreden, neugnan otrok: mali vražiček je pred hišnimi vrati naredil drsalnico / kot nagovor ti vražiček, česa se le ne spomniš // mlada, živahna ženska: ta ženska je pravi vražiček ♪
  20.      vrážji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček ◊ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega ♪
  21.      vŕba  -e ž (ŕ) drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe; stara vrba; upogljive veje vrb; jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja / vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami ♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis ♪
  22.      vrbíčevje  -a s (ȋ) vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbičevje ob potoku; jelševje in vrbičevje / pletenje iz vrbičevja vrbovega šibja ♪
  23.      vŕbji  -a -e prid. (ȓ) redko vrbov: vrbje grmovje ♦ zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita; vrbja sinica gozdna ptica pevka, ki je po glavi in grlu bleščeče črna, Parus palustris ♪
  24.      vŕbovec  -vca m (ŕ) bot. rastlina z nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in navadno rožnatimi cveti, Epilobium: ob potoku raste vrbovec / gorski vrbovec ♪
  25.      vŕbovje  -a s (ŕ) vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbovje ob reki; topolovje in vrbovje / pleteni izdelki iz vrbovja iz vrbovega šibja ♪

   28.476 28.501 28.526 28.551 28.576 28.601 28.626 28.651 28.676 28.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA