Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (27.767-27.791)


  1.      uzimováti  -újem nedov. (á ȗ) agr. delati, da prihaja kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: uzimovati zelenjavo ♦ čeb. uzimovati čebele ♪
  2.      užalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od užaliti: pozabiti užalitev ♪
  3.      užalíti  in užáliti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo 2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo užalíti se in užáliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost ● zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal užáljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr. užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati ♪
  4.      užalostíti  -ím dov., užalóstil in užalostíl (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: nezgoda ga je užalostila; užalostiti koga z govorjenjem užalostíti se postati žalosten: ko je to izvedel, se je užalostil / ekspr. ob pogledu nanj so se njene oči užalostile užaloščèn -êna -o: užaloščen človek; oditi užaloščen; prisl.: užaloščeno kaj povedati ♪
  5.      užígati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. močno udarjati, tepsti: užigati ujetnika; užigati po hrbtu; užigati z bičem, gumijevko // pog. močno streljati: strelci spet užigajo po sovražniku; užigati z brzostrelko / topovi užigajo po naselju ● ekspr. godci spet užigajo vneto, ognjevito igrajo ♪
  6.      užítek  -tka m (ȋ) 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru // kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar // služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka ♪
  7.      užíten  -tna -o prid., užítnejši (í ȋ) 1. primeren, uporaben za uživanje: užitni deli rastlin; meso galebov ni užitno; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe; ostrige in druge užitne školjke; užiten in strupen 2. ekspr. dober, kvaliteten: kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman ● ekspr. fant se ji je zdel lep, užiten prijeten; ekspr. ta film je še danes užiten vreden gledanja ◊ agr. užitna zrelost zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje; bot. užitni smrček; jur. užitna pravica uživalna pravica ♪
  8.      užítkar  -ja m (ȋ) 1. jur. kdor ima pravico užitka: užitkar gozda, hiše 2. nar. preužitkar: na starost je bil užitkar ♪
  9.      užítkarica  -e ž (ȋ) ženska oblika od užitkar: užitkarica zemljišča / ko je prišla snaha v hišo, je stara gospodinja postala užitkarica ♪
  10.      užitkažêljnost  -i ž (é) želja po užitkih: pridobitništvo in užitkaželjnost / njegova užitkaželjnost je znana ♪
  11.      užítnost  -i ž (í) lastnost, značilnost užitnega: užitnost jedi / užitnost gob / ekspr. užitnost zgodbe ♪
  12.      uživálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uživanje: uživalne navade / uživalna meja meja zemljišča, do katere sega uživanje; uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču ♦ zgod. uživalni lastnik v fevdalizmu imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin ♪
  13.      užívanje  -a s (í) glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče ♪
  14.      uživáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na uživače: uživaški človek / uživaško življenje uživáško prisl.: uživaško govoriti ♪
  15.      uživáštvo  -a s (ȃ) ekspr. način življenja, ki teži za uživanjem, užitki: askeza in uživaštvo / glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo ♪
  16.      užívati  -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano ♪
  17.      užlébiti  -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) 1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les; užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici 2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata užlébljen -a -o tudi užlebljèn -êna -o: deske so med seboj užlebljene; užlebljena vrata vagona ♪
  18.      v  [vé in vǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, v véja tudi v-ja (ẹ̄; ǝ̏) triindvajseta črka slovenske abecede: napiši v; veliki V // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti v ◊ lingv. dvoustnični v; obl. V izrez izrez v obliki črke V ♪
  19.      v  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
  20.      v...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič ♪
  21.      vábec  -bca m (ȃ) 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali; vabnik: loviti z vabci 2. redko vabilec: vabci na gostijo ♪
  22.      vabílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor vabi: vabilec na gostijo / vabilec kupcev ♪
  23.      vabílo  -a s (í) 1. izražena, sporočena želja komu a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: odkloniti, sprejeti vabilo; pismeno, ustno vabilo; vabilo na kosilo b) da kam pride, se udeleži česa sploh: poimenska, uradna vabila na kongres; vabilo na sestanek, za gostovanje // list s sporočilom o taki želji: raznesti, razobesiti vabila / vstop samo z vabilom ♦ jur. vabilo na obravnavo, za poravnavo 2. redko kar vabi: studenec je bil prijetno vabilo za žejne / vabilo na trnku vaba ♪
  24.      vabítelj  -a m (ȋ) knjiž. vabilec: vabitelj in gostje ♪
  25.      vabíti  in vábiti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati, sporočati komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo ♦ jur. vabiti na obravnavo c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši ● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni ♪

   27.642 27.667 27.692 27.717 27.742 27.767 27.792 27.817 27.842 27.867  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA