Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (26.351-26.375)


  1.      tiktákanje  -a s (ā) glagolnik od tiktakati: tiktakanje ure ga je uspavalo / tiktakanje metronoma ♪
  2.      tílda  -e ž (ȋ) tisk. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje palatalnega izgovora n v španskem jeziku: v besedi señor je nad n tilda ♦ lingv. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga ♪
  3.      tílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) zadnji del vratu: lasje mu segajo daleč na tilnik; zavezati si ruto na tilniku; zabolelo ga je v tilniku; močen, ekspr. bikovski tilnik; zagorel tilnik; otrpnjenje tilnika / pri padcu si je zlomil tilnik ∙ ekspr. skloniti, upogniti tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upogniti, zlomiti komu tilnik pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga pokornega, ponižnega; knjiž. sedeti komu na tilniku sedeti komu na vratu ♪
  4.      tim  in team -a [tím] m (ȋ) knjiž. 1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina: izbrati tim za določeno nalogo; uspešen, velik tim; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu 2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo: kateri tim je zmagal; sestaviti tim; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim ♪
  5.      tímijan  -a m (ȋ) vrtna zdravilna ali začimbna rastlina s sivo zelenimi dlakavimi listi in drobnimi rožnatimi cveti: gojiti timijan / dodati omaki timijan ♦ bot. močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi; materina dušica ♪
  6.      tímpan  -a m (ȋ) nav. mn., muz. glasbilo v obliki kotla, ki ima čez odprtino napeto kožo; pavka: udarjati na timpane; skladba za godalni orkester in timpane ♪
  7.      tímpanon  -a m (ȋ) um. 1. trikotni zaključek na pročelju in začelju antičnega svetišča: arhitrav in timpanon 2. ploskev med preklado in lokom nad portalom, nadvratno čelo: timpanon gotskega portala; timpanon z reliefi ♪
  8.      tíntnica  -e ž (ȋ) bot. užitna lističasta goba z belim, črnim valjastim ali zvonastim klobukom, Coprinus: nabirati tintnice / velika tintnica ♪
  9.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  10.      tipálka  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: raki imajo dva para tipalk; tipalke metulja; pren., ekspr. proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne trge 2. elektr. priprava z izolirano konico za merjenje električne napetosti: s tipalko se dotakniti obeh polov baterije ♪
  11.      típanje  -a s (ȋ) glagolnik od tipati: tipanje in vohanje / s tipanjem priti do stikala / pri tipanju je otipal majhno oteklino / previdno tipanje v novo smer raziskovanja ♪
  12.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  13.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  14.      típičnost  -i ž (í) lastnost, značilnost tipičnega: novim stavbam manjka pokrajinske tipičnosti; tipičnost italijanskih neorealističnih filmov / opisovati meščansko življenje v njegovi tipičnosti ♪
  15.      tipizácija  -e ž (á) glagolnik od tipizirati: povečevati tipizacijo izdelkov / tipizacija strojne opreme / režiser se je izognil groteskni tipizaciji ♪
  16.      tipizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od tipizirati: pospeševati tipiziranje izdelkov / tipiziranje gradnje montažnih hiš / tipiziranje pojavov v sociologiji / tipiziranje literarnih junakov ♪
  17.      tipizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. poenotiti obliko, velikost, izvedbo (tehničnih) izdelkov zaradi pocenitve in izboljšav: tipizirati pohištvo; tipizirati in standardizirati gradbene elemente // poenotiti kaj sploh: tipizirati gradnjo; tipizirati vozni park 2. urediti, razvrstiti kaj glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine: tipizirati arheološke najdbe; tipizirati pogodbe 3. knjiž. orisati, prikazati človeka kot tip: igralci so osebe tipizirali / tipizirati značaje ◊ agr. tipizirati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti tipizíran -a -o: tipiziran načrt, proizvod; značaji oseb so komični in občečloveško tipizirani ♪
  18.      típka  -e ž (ȋ) gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se pritiska, da nastane zvok: pritisniti, spustiti tipko; udarjati na tipke, po tipkah; klavirske, orgelske tipke; črno-bele tipke harmonike; tipke na trobenti; glasbilo s tipkami // gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom omogoča njihovo delovanje: tipke na pisalnem stroju; zvonec s tipko / tipke pri televizijskem sprejemniku gumbi ◊ adm. mrtva tipka pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; elektr. povratna tipka s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; tipke (elektronskega) računalnika ♪
  19.      típkanje  -a s (ȋ) glagolnik od tipkati: ukvarjati se s tipkanjem / tipkanje na pisalni stroj / desetprstno, slepo tipkanje / tipkanje na tipkovnici ♪
  20.      tipográf  -a m (ȃ) knjiž. knjigotiskar: tipografi in knjigovezi ♪
  21.      típtòp  in típ tòp prid. neskl. (ȋ-ȍ) pog. izvrsten, odličen: ona je tiptop pevka / krpa je tiptop // prvovrsten, brezhiben: postrežba je bila tiptop; kupuje samo tiptop blago; prisl.: imeli smo se tiptop ♪
  22.      tír  -a m (ȋ) 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet / voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah // gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja ● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama ♪
  23.      tiráda  -e ž (ȃ) knjiž. dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila: neprijetno je poslušati take tirade; besedilo je polno poučnih tirad ♦ gled. dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami ♪
  24.      tirálica  -e ž (ȃ) jur. navadno javno razglašena zahteva pristojnega organa, naj organi odkrivanja in pregona primejo storilca kaznivega dejanja ali pobeglega obsojenca: izdati, preklicati tiralico; za njim so razpisali tiralico / centralna tiralica za vso državo; lokalna, mednarodna tiralica ♪
  25.      tirán  -a m (ȃ) 1. zgod., pri starih Grkih mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev: bil je strateg in tiran 2. ekspr. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec, trinog: upreti se tiranu; vladar tiran // kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo: oče je bil tiran ♪

   26.226 26.251 26.276 26.301 26.326 26.351 26.376 26.401 26.426 26.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA