Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (25.542-25.566)


  1.      šarlatánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na šarlatane ali šarlatanstvo: šarlatansko govoričenje; zdravljenje po tej metodi ni šarlatansko / šarlatanski človek ♪
  2.      šarlatánstvo  -a s (ȃ) slabš. 1. lastnost, značilnost šarlatanov: očitali so mu šarlatanstvo; razgalil je njegovo šarlatanstvo 2. goljufija, sleparija: tako zdravljenje je navadno šarlatanstvo ♪
  3.      šarnír  -ja m (ȋ) teh. priprava iz dveh nerazstavljivo povezanih ploščic, pritrjenih vsaka na svoj del, ki omogoča zapiranje, odpiranje: pritrditi šarnir na vrata omare; povezati plošče s šarnirji; kovinski šarnir / klavirski šarnir ozek, dolg šarnir, ki poteka po vsej dolžini delov, ki ju povezuje; odmični šarnir ♪
  4.      šarnírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na šarnir: šarnirski vijak / gibljivost srednjega dela omogoča šarnirska povezava po vsej širini ♪
  5.      šarovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. pisan, raznobarven: šarovit predpasnik, vzorec / šarovito mesto slikovito 2. pester: šarovite zgodbe ♪
  6.      šárplanínec  -nca m (ȃ-ȋ) vet. srednje velik pastirski pes z dolgo dlako in košatim, zavitim repom: vzreja šarplanincev ♪
  7.      šárža  -e ž (ȃ) 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža ♪
  8.      šatúlja  -e ž (ú) manjša, navadno okrašena škatla, skrinjica za shranjevanje zlasti dragocenosti: odpreti, zapreti šatuljo; pisma hrani v dragoceni šatulji; lesena, žametna šatulja; šatulja z okrašenim pokrovom ♪
  9.      šatúljica  -e ž (ú) manjšalnica od šatulja: dobiti v dar dragoceno šatuljico ♪
  10.      šávsati  -am nedov. (ȃ) hitro, nepričakovano grabiti z zobmi, s kljunom: zver šavsa in mori, kar ji pride blizu; žival je začela renčati in šavsati // hitro, sunkovito približevati se čemu z zobmi, s kljunom: golobi so šavsali po drobtinicah; pes jo je šavsal po roki ♪
  11.      šávsniti  -em dov. (á ȃ) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: lisica je šavsnila petelina / pes jo je šavsnil v roko / šavsniti z gobcem, z zobmi // hitro, sunkovito približati se čemu z zobmi, s kljunom: šavsniti proti komu; pes je šavsnil po mesu; mačka je šavsnila po muhi, za muho / ekspr. šavsnil ga je s kamnom po glavi udaril ♪
  12.      ščáv  -a m (ȃ) nav. mn., slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: zasmehovali so ga, ker se je družil s ščavi / kot psovka ven, ščavi ♪
  13.      ščáva 2 -e ž (ȃ) slabš., v italijanskem okolju Slovenka, Jugoslovanka: zmerjali so ga, da se druži s ščavo ♪
  14.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože ♪
  15.      ščávo  -a m (ȃ) slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: za to dejanje so obdolžili ščave / kot psovka poberi se, ščavo ♪
  16.      ščebetánje  -a [tudi čǝb] s (ȃ) glagolnik od ščebetati: ščebetanje lastovk / ščebetanje otroka / živahno ščebetanje deklet ♪
  17.      ščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
  18.      ščegetánje  -a [čǝg in čeg] s (ȃ) glagolnik od ščegetati: zaradi ščegetanja se je začela glasno smejati; ščegetanje po podplatih / že po prvem kozarcu vina je čutil prijetno ščegetanje po vsem telesu ♪
  19.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  20.      ščegetàv  -áva -o [čǝg in čeg] prid. (ȁ á) dražljiv: ščegetav vonj po pečenki / njegov ščegetavi smeh ♪
  21.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. (ȋ í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati ♪
  22.      ščekèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od ščeketati: ščeket psov / materin ščeket ni nič zalegel ♪
  23.      ščeketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom šček: srake ščeketajo 2. nar. bevskati: lisica, pes ščeketa / mitraljezi so vso noč ščeketali / ta ženska že spet ščeketa zadirčno govori, se jezi ♪
  24.      ščemênje  -a [čǝm tudi čem] s (é) glagolnik od ščemeti: ščemenje je prenehalo / začutil je ščemenje v glavi, rokah ♪
  25.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪

   25.417 25.442 25.467 25.492 25.517 25.542 25.567 25.592 25.617 25.642  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA