Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (25.351-25.375)


  1.      surfati  -am [sŕf- tudi sêrf-] nedov. (ȓ; ȇ) žarg., šport. gojiti šport, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi; jadrati na deski, deskati: surfati in smučati na vodi ♪
  2.      suròv  -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan / ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost ◊ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo ♪
  3.      suróvost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost surovega: surovost mesa / tudi govorjenje kaže njegovo surovost; surovost ljudi / surovost prizorov v filmu / ekspr. surovost boja za obstanek / bala se je njegovih surovosti surovih dejanj, besed ♪
  4.      suspenzíven  -vna -o prid. (ȋ) jur. ki povzroči odložitev česa, odložilen: suspenzivna moč / suspenzivni pogoj, učinek ♪
  5.      súš  -í ž (ȗ) nar. koroško sušenje: to so najboljše hruške za suš ♦ gozd. sekati na suš sekati tako, da se pusti drevje zaradi hitrejšega sušenja dalj časa neokleščeno in nerazžagano ♪
  6.      súša  -e ž (ú) 1. stanje zelo majhne vlage v zemlji zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin: suša je, traja že dva meseca; ekspr. pritisnila je suša; posledice suše; škoda zaradi suše; rastlina, odporna proti vročini in suši / suša je uničila pridelek; ob, v hudi suši potok usahne // ekspr., navadno s prilastkom dejstvo, da česa potrebnega, kakovostnega ni na razpolago v zadostni količini: energetska, idejna, literarna suša; urednik se je pritoževal zaradi suše z gradivom ∙ ekspr. letos bo v kleti suša pridelali bomo zelo malo vina; ekspr. imeti sušo v blagajni, v žepu biti brez denarja; ekspr. čutiti sušo v grlu biti žejen; čutiti potrebo, željo po pitju alkoholne pijače; preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša 2. star. zelo suh človek: le jej, da ne boš taka suša ♪
  7.      sušênje  -a s (é) glagolnik od sušiti: umivanje in sušenje las; naprave za sušenje; vrv za sušenje perila / sušenje krme, sadja, živil; naravno, umetno sušenje lesa; konzervirati s sušenjem / sušenje sena / drog za sušenje mesa / sušenje plinov, tekočin / sušenje rastlin zaradi bolezni ♪
  8.      súšica  in sušíca -e ž (ú; í) star. jetika, tuberkuloza: dobiti, imeti sušico; umreti za sušico / kostna sušica ● slabš. dolgokraka sušica suh, slaboten človek ◊ agr. sušica bolezen rastline, pri kateri se listi ali drugi deli rastline sušijo; med. sušica hrbtnega mozga obolenje osrednjega živčevja v hrbteničnem kanalu kot posledica sifilisa ♪
  9.      sušíti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj suho: sušiti lase, perilo; sušiti na prostem, na soncu, v sušilnici, s sušilnikom; sušiti kože na zraku / ekspr. sušiti solze brisati / centralno ogrevanje suši zrak / sušiti lipovo cvetje, gobe; sušiti lan; sušiti les; sušiti sadje v peči / sušiti otavo, seno / sušiti klobase, ribe / sušiti meso (v dimu) prekajevati ∙ ekspr. skrbi so ga iz leta v leto bolj sušile delale suhega, slabotnega; ekspr. ves večer so sušili vino pili ♦ kem. odstranjevati vlago iz plinov, tekočin sušíti se 1. postajati suh: na peči so se sušile trske / ob poletni pripeki se je zemlja hitro sušila / posekati smreke, ki so se začele sušiti / na travniku se je sušilo seno ♦ teh. barva, lak se suši se strjuje zaradi izhlapevanja topila, oksidacije sušljivega olja 2. ekspr. zelo hujšati: sušiti se zaradi bolezni, stradanja ∙ krasta se že suši bo kmalu odpadla, ker se je izcedek že popolnoma strdil; roka se mu suši mišičje roke upada, usiha sušèč -éča -e: vonj sušečega se lipovega cvetja, sena ♦ teh. sušeče se olje sušljivo olje sušèn -êna -o: na zraku sušena opeka ♪
  10.      sutána  -e ž (ȃ) knjiž. dolgo, črno vrhnje oblačilo duhovnikov; talar: oblekel si je sutano; duhovnik v sutani in z biretom ♪
  11.      súti  sújem nedov., súl in sùl (ú ȗ) star. 1. sipati: suti žito v vrečo / sonce suje žarke z neba / sreča ni sula rož v njegovo življenje 2. usipati se, padati: kamenje suje na cesto; iskre so se sule na vse strani / toča se že suje 3. (hitro) množično prihajati; usipati se: iz dvorane so suli ljudje ♪
  12.      súvanje  in suvánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od suvati: bolečine ob suvanju v prsi; suvanje s palico; suvanje in pehanje / suvanje krogle ♪
  13.      súvati  -am tudi sújem in suváti súvam tudi sújem nedov., súvaj súvajte in suvájte; suvál tudi súval (ú; á ú) 1. delati hitre, kratke in sorazmerno močne gibe: suvati z ramo, roko / suvati z mečem proti napadalcu // preh. s takimi gibi udarjati, zadevati: suvati koga; otroci kričijo in se suvajo / pomenljivo se suvati s komolci 2. preh., s prislovnim določilom z (močnimi) sunki spravljati kaj s kakega mesta, na kako mesto: suvati kozarec od sebe; suvati koga sem in tja ● ekspr. suvati besede iz sebe sunkovito izgovarjati, govoriti; ekspr. vlažen veter suva v dolino v močnih sunkih piha suváje: suvaje gnati koga; suvaje se so stekli za njim suvajóč -a -e: suvajoč s komolci, se je prerival skozi gnečo; suvajoče noge súvan -a -o: bil je rinjen in suvan ♪
  14.      suverén  -a m (ẹ̑) knjiž. vladar, monarh: obisk suverenov dveh držav; pogovori s suvereni ● knjiž. v demokraciji je edini suveren ljudstvo ima edino ljudstvo pravico do odločanja; knjiž. ta arhitekt se je čutil suverena človeka, ki popolnoma obvlada svoje delo ♪
  15.      suverénost  -i ž (ẹ̑) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost / knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja ♪
  16.      suzerén  -a m (ẹ̑) v fevdalizmu vrhovni fevdalni gospod v odnosu do vazala: oblast suzerena ♪
  17.      súženj  -žnja m (ú) 1. v suženjstvu brezpraven, nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja: kupiti sužnja; rimski sužnji / lastnik sužnjev; trgovina s sužnji / prodali so ga za sužnja / črni sužnji v ameriškem okolju, nekdaj brezpravno, nesvobodno črnsko prebivalstvo 2. ekspr., navadno s prilastkom podrejen, odvisen človek: niso hoteli postati sužnji tujcem / suženj mamil; biti suženj javnega mnenja, strasti ∙ ekspr. ne bom suženj svojega stanovanja ne bom ga pretirano pospravljal, pazil nanj 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: suženj režima ♪
  18.      súženjski  -a -o [žǝn] prid. (ú) nanašajoč se na sužnje ali suženjstvo: suženjsko delo; težko suženjsko življenje / suženjska doba / takratni suženjski položaj žensk; zahtevati suženjsko pokorščino; suženjska vdanost ∙ ekspr. rešiti se suženjskega jarma suženjstva; slabš. suženjski prevod prevod, ki se v škodo stila popolnoma ujema s predlogo, z originalom súženjsko prisl.: suženjsko ponižen človek ♪
  19.      súženjstvo  -a [žǝn] s (ú) 1. gospodarsko-družbena ureditev pred fevdalizmom, v kateri so proizvajalci sužnji: suženjstvo v stari Grčiji; suženjstvo in fevdalizem 2. obstoj sužnjev: odpraviti suženjstvo v Ameriki; suženjstvo in tlačanstvo // stanje, življenje sužnjev; sužnost: osvoboditi koga suženjstva 3. ekspr. podrejenost, odvisnost: rešiti se (iz) stoletnega suženjstva; narodi so ječali v suženjstvu / suženjstvo delavcev v kapitalizmu / duhovno suženjstvo; suženjstvo predsodkom ◊ jur. biti prodan v dolgovno suženjstvo pri starih Grkih in Rimljanih zaradi neporavnanih dolgov ♪
  20.      svahíli  -ja m (ȋ) lingv. najbolj razširjen občevalni, uradni jezik nekaterih držav Vzhodne Afrike s črnskim prebivalstvom: pogovarjati se v svahiliju ♪
  21.      sváljek  -jka m (ȃ) podolgovata, vretenasta tvorba, ki nastane s svaljkanjem: delati svaljke iz gline; oblikovati testo v svaljke; svaljek sesekljanega mesa / krompirjevi svaljki kuhana jed svaljkaste oblike iz krompirjevega testa // kar je temu podobno: pismo je zmečkal, svaljek pa vrgel na tla / koža se mu lušči v svaljkih / svaljek las, listja / puhal je svaljke dima ♪
  22.      svaljkáti  -ám in sváljkati -am nedov. (á ȃ; ȃ) premikati dlani, prste drugega ob drugem tako, da iz tega, kar je med njimi, nastane podolgovata, vretenasta tvorba: svaljkati krušno sredico; svaljkati testo / svaljkati čevapčiče // premikati dlani, prste drugega ob drugem tako, da se to, kar je med njimi, zmehča, zmečka: svaljkati cigareto; svaljkati si brado / svaljkati med prsti; s prsti je svaljkala rob predpasnika zvijala, vihala svaljkáti se, in sváljkati se pojavljati se, nastopati v obliki svaljkov: umazanija se mu svaljka po koži / lasje se svaljkajo v kodre zvijajo ♪
  23.      svarílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se svari: ta zgled je bil svarilen / svarilni klic, napis; njegovih svarilnih besed ni upošteval; dobiti svarilno pismo ∙ knjiž. svarilna barva živali varovalna barva ♪
  24.      svarílo  -a s (í) kar koga opozarja, opozori na to, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: upoštevati svarilo; dobrohotno, grozeče svarilo / to je v svarilo bodočim rodovom; kaznovali so ga za svarilo drugim ♪
  25.      svarítelj  -a m (ȋ) svarilec: dobrohoten svaritelj ga je dolgo opozarjal ♪

   25.226 25.251 25.276 25.301 25.326 25.351 25.376 25.401 25.426 25.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA