Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (24.267-24.291)


  1.      sónčece  -a [čǝc] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od sonce: sončece že zahaja; zlato sončece; regratovi cvetovi so bili kot majhna sončeca / ti si moje sončece ◊ bot. rastlina z golimi ali dlakavimi listi in rumenimi cveti v socvetjih, Helianthemum ♪
  2.      sónčen  -čna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico / sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur / ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja ● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena ◊ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo ♪
  3.      sónčenje  -a s (ọ́) glagolnik od sončiti: zmerno sončenje obraza / sončenje in kopanje na prostem; najti primeren prostor za sončenje / krema za sončenje ♪
  4.      sónčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) izpostavljati telo, del telesa delovanju sončnih žarkov: sončiti dojenčka; sončiti bolno nogo; fantje plavajo in se sončijo; sončiti se na terasi, ob reki / na skali se sonči kuščar sónčiti se ekspr. 1. biti, nahajati se kje obsijan s soncem: na pobočju se sonči vas 2. v zvezi z v biti v veliki meri deležen naklonjenosti koga: sončiti se v ljubezni staršev; sončil se je v njegovi milosti ∙ ekspr. sončil se je v očetovi slavi tudi on je bil deležen očetove slave; ekspr. sončiti se v svoji slavi biti slaven in čutiti v tem zadovoljstvo ♪
  5.      sónčnica  -e ž (ọ̑) visoka kulturna rastlina z velikim, okroglim, rumeno rjavim socvetjem, ki se goji zlasti za pridobivanje olja: pleti, sejati sončnice; glave sončnic; semena sončnic; spravilo sončnic; obrača se proti soncu kot sončnica / luščiti sončnice semena sončnic ♦ agr. gomoljasta sončnica krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji; topinambur; vrtn. okrasna sončnica; zool. sončnice enocelične živali z okroglo celico in panožicami v obliki žarkov, Heliozoa ♪
  6.      sónda  -e ž (ọ̑) 1. priprava za merjenje, raziskovanje težko dostopnih, nedostopnih mest, področij: sonde se uporabljajo pri raziskovanju morskega dna, ozračja, vesolja / izstreliti sondo na luno, planet; jemati vzorce snovi s sondo / sonda pošilja podatke / merilna, meteorološka, vesoljska sonda; ultrazvočna sonda 2. med. paličica, cevka, ki se uporablja pri preiskovanju ali zdravljenju telesnih votlin, ran: potisniti sondo v želodec, žilo; s sondo izčrpati prebavni sok; ugotoviti globino rane s sondo; gumijasta, plastična sonda / maternična, želodčna sonda / medicinska sonda // cevka, ki se potisne v želodec, da se bolnik po njej hrani: hraniti koga po sondi 3. vrtina, luknja v gradbeni element, tla, da se ugotovi stanje, lastnosti, sestava: narediti sonde v nosilne zidove gradu / izvrtati več tisoč metrov globoko sondo / naftne sonde // arheol. izkop za ugotovitev najdišča: sonda je potrdila predvidevanja / arheološka sonda ● publ. umetnikove sonde na področju človeške duševnosti posamezne raziskave, razčlenitve ◊ alp. sonda dolga, sestavljiva palica za iskanje koga v plazu; elektr. potencialna sonda za merjenje električnega potenciala; voj. sonda naprava, ki opozarja na mine, radioaktivno sevanje ♪
  7.      sondáža  -e ž (ȃ) glagolnik od sondirati: dobiti podatke z merjenjem in s sondažo; sondaža tal / sondaža tržišča / raziskovati zidove s sondažami ♪
  8.      sondíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sondirati: a) s sondiranjem ugotavljati toploto vode na jezerskem dnu; sondiranje zemljišča; sondiranje z najmodernejšimi napravami / sondiranje rane, želodca b) sondiranje tržišča; po nekaj mesecih sondiranja so diplomati ugotovili, da za sporazum dobro kaže / psihološka, statistična sondiranja; sondiranje javnega mnenja ◊ geol. seizmično sondiranje raziskovanje zemeljskih plasti z merjenjem potresnih valov, povzročenih z eksplozijo ♪
  9.      sondírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. s sondo raziskovati, meriti: sondirati morsko dno, visoke plasti ozračja // med. s sondo preiskovati ali zdraviti: sondirati rano, želodec 2. publ. ugotavljati, raziskovati kako mišljenje, stanje a) pred določenim dejanjem, odločitvijo: previdno so sondirali, kaj lahko zahtevajo; sondiral je teren in ugotovil pripravljenost za pogajanja b) na osnovi raziskave, spraševanja manjše, vzorčne skupine: sondirati javno mnenje ◊ alp. reševalci sondirajo plaz; arheol. sondirati keltsko najdišče ♪
  10.      sóng  tudi sông -a m (ọ̑; ȏ) kratka, preprosta, pogosto družbenokritična pesem, popevka a) kot del literarnega kabareta: songe je pel znani humorist; povezati posamezne prizore s songi b) kot vložna pesem v dramskem besedilu: v drami, komediji je tudi nekaj songov; songi v Brechtovi Beraški operi ♪
  11.      sonóren  -rna -o prid. (ọ̑) zveneč, zvonek: govoril je z mirnim, sonornim glasom sonórno prisl.: govoriti sonorno ♪
  12.      sòobčàn  in sòobčán -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á; ȍ-ȃ) kdor je v razmerju do drugega občan iste občine: ugotovila sta, da sta soobčana ♪
  13.      sòoblikováti  -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s kom oblikovati: to naselje sooblikujeta kraški svet in tipični slog hiš / z drugimi pedagogi je sooblikoval naše šolstvo / ilustracija v mladinski knjigi sooblikuje otrokovo duševnost ♪
  14.      sòobsójenec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom pravnomočno obsojen v istem kazenskem postopku: njegovi soobsojenci so dobili še hujše kazni ♪
  15.      soóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od soočati: priče so pri soočanju govorile vedno enako, osumljenec pa je še naprej tajil / soočanje različnih miselnih in literarnih tokov ♪
  16.      soóčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča ● publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami ♪
  17.      soóčenje  -a s (ọ̑) glagolnik od soočiti: ženska je pri soočenju prepoznala tatu / odpeljati obtoženca k soočenju / soočenje stališč in mnenj je bilo koristno / potrebno je soočenje z dejanskim stanjem v gospodarstvu ♪
  18.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  19.      sòodlóčanje  -a s (ȍ-ọ́) glagolnik od soodločati: soodločanje delovnih ljudi v gospodarstvu; pravica do soodločanja ♪
  20.      sòodnôsnost  -i ž (ȍ-ó) knjiž. dejstvo, da je kaj v medsebojnem odnosu: prikazovati soodnosnost človeka in jezika / ugotoviti soodnosnost med načinom dihanja in duševnim doživljanjem zvezo, povezavo ♪
  21.      sopár  -a m (ȃ) zastar. 1. sopara: sopar puhne iz lonca / gost sopar se je dvigal s potne živine ∙ zastar. stroje žene voda ali sopar para; zastar. opojni sopari vina hlapi, izhlapine 2. soparica: neznosen sopar je napovedoval nevihto ♪
  22.      sopára  -e ž (ȃ) 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: sopara se je dvignila, puhnila iz lonca; odvajati soparo; ekspr. oblak sopare ♦ gastr. kuhati v sopari v primerni pokriti posodi nad vrelo vodo // topel zrak, poln vidnih hlapov: skozi odprta hlevska vrata se je valila sopara; kuhinjska sopara / živali se je kadila sopara iz gobca // redko izparina, izhlapina: zatohla sopara gnoja; zrak, poln strupene sopare 2. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: sopara se tudi proti večeru ni polegla; neznosna sopara; poletna sopara ● knjiž. izza sosednjega hriba se je dvigala sopara megla ♪
  23.      sopárica  -e ž (ȃ) 1. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: soparica je kazala na spremembo vremena; okrog poldne je nastopila soparica; dušeča, neznosna soparica; poletna, popoldanska soparica; soparica pred viharjem // neprijetno topel, vlažen zrak: kljub neznosni soparici so vztrajali v dvorani; smrad in soparica zaradi gneče / omotična soparica v tovarni slab zrak 2. ekspr. vroče, megličasto ozračje: gozd se je ovil v soparico; migetanje, utripanje soparice ● ekspr. iz kave se je dvigala soparica rahla sopara; od stene puhti soparica vroč zrak ♪
  24.      sopênje  -a s (é) glagolnik od sopsti: neenakomerno sopenje; sopenje bolnika; sopenje in kašljanje / mirno sopenje; sopenje živine v hlevu / sopenje črpalk ♪
  25.      sòpévec  -vca m (ȍ-ẹ́) pevec v razmerju do drugega pevca, s katerim skupaj poje: eden od pevcev vodi, sopevec mu odgovarja / bil je ljubosumen na njene sopevce pri predstavah ♪

   24.142 24.167 24.192 24.217 24.242 24.267 24.292 24.317 24.342 24.367  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA