Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (22.917-22.941)


  1.      rúpa  -e ž (ú) odprtina v kraških tleh, navadno manjša: žival je padla v rupo; voda se steka v bližnjo rupo; globoka rupa; rupa pod vrhom gore // nar. jama, kotanja: v rupi za hišo se nabira voda; dolinice in rupe / v rupi skrita hiša v vrtači, globeli ◊ anat. zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane ♪
  2.      rúsa 1 -e ž (ū) etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni Sloveniji: kurenti, vrači in ruse ♪
  3.      rusificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj rusko: rusificirati prebivalstvo rusificíran -a -o: njegov priimek je rusificiran ♪
  4.      rusifikácija  -e ž (á) glagolnik od rusificirati: odpor proti rusifikaciji ♪
  5.      rúski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film ◊ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka rúsko prisl.: govoriti (po) rusko ♪
  6.      rúsovski  -a -o prid. (ȗ) zastar. ruski: rusovska govorica / prava rusovska zima zelo mrzla ♪
  7.      rustikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti; rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše 2. knjiž. kmečki, podeželski: rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu 3. knjiž. robat, grob: človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade ◊ zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi ♪
  8.      rúša  -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo; hudournik je raztrgal rušo; konji kopljejo s kopiti v rušo ∙ vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev // kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami // rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša ♪
  9.      rúšenje  -a s (ū) glagolnik od rušiti: rušenje poškodovanih hiš, naselja; prepovedati rušenje stanovanjskih zgradb / rušenje notranjega ravnotežja / rušenje načel enotnosti ∙ publ. rušenje rekordov preseganje; publ. opozoriti na nevarnost rušenja zidu porušitve, zrušitve ♦ mont. odkopavati premog z rušenjem tako, da se z odstranitvijo podpor povzroči zrušitev, udrtje stropa v jami ♪
  10.      rúševec  -vca m (ú) večja gorska ptica temne barve z zakrivljenimi bleščečimi se peresi v repu: ruševec je grulil in skakal; ustreliti ruševca; krivci ruševca ♪
  11.      rušílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge 2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec ♪
  12.      rušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od rušiti: rušitev poškodovanih hiš ♪
  13.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
  14.      rút  -a m (ȗ) nar. severozahodno s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: strmi ruti ♪
  15.      rutína  -e ž (ȋ) 1. izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom: imeti veliko rutino v prevajanju; pridobiti si govorniško rutino / družabna, poklicna rutina // nav. ekspr. tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: režiser se je upiral rutini; igralska rutina; zaiti v preveliko rutino 2. nav. ekspr. strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu: poleti v vesolje so postali rutina; aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine ♪
  16.      rutiníran  -a -o prid. (ȋ) izurjen, izkušen: rutiniran alpinist, govornik, voznik; rutiniran pevski zbor / rutinirana kretnja rutinírano prisl.: rutinirano pisati ♪
  17.      rutiníranost  -i ž (ȋ) izurjenost, izkušenost: rutiniranost glavne igralke; rutiniranost naših tekmovalcev / v njegovem delovanju prevladujeta rutiniranost in konservativnost ♪
  18.      ruvánje  tudi rúvanje -a s (ȃ; ū) glagolnik od ruvati: ruvanje dreves z buldožerji / ruvanje korenja, repe / preprečiti ruvanje med pijanci; ruvanje z napadalcem ♪
  19.      ruváti  rújem tudi rúvati -am nedov., ruvál tudi rúval (á ú; ū) 1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika; ruval si je njeno podobo iz srca 2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti: ruvati korenje, repo; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje 3. knjiž. rovariti: ta človek ruje proti oblasti; ruvati zoper koga ● knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana ruváti se, tudi rúvati se z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu iztrgati: pogosto sta se ruvala; za šalo se večkrat ruje z otroki / ruvala sta se za puško, pa je počilo / ekspr.: za malenkosti se ne bomo več ruvali prepirali; za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi bojevali ♪
  20.      rváti  rújem nedov., rvál (á ú) ruvati: vihar je rval drevesa / rvati korenje, repo puliti / rajši sta se rvala in boksala, kot pa se učila; rvati se za žogo / ni se hotel rvati z žensko za to prepirati ♪
  21.      ŕž  -í ž (ȓ) kulturna rastlina z dolgim steblom in dolgim klasom ali njeno seme: rž zori; sejati, žeti rž; gosta, visoka rž; snop rži / drobnozrnata rž; jara, ozimna rž ♪
  22.      ržénka  -e ž (ẹ̄) agr. zgodnja hruška zlato rumene barve, ob muhi malo rdečkasta: rženke in ječmenke ♪
  23.      s  [ès in sǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik ◊ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici; lingv. s kot kratica samostalnik srednjega spola ♪
  24.      sabéjnik  -a m (ẹ̑) nar. kdor stanuje v tuji, najeti hiši; gostač: reven sabejnik; gospodarji in sabejniki ♪
  25.      sáblja  -e ž (ȃ) 1. orožje z držajem in dolgim, nekoliko zakrivljenim rezilom za sekanje, vbadanje: izdreti, potegniti sabljo iz nožnice; opasati si sabljo; žvenketanje sabelj / ekspr. udariti z golo sabljo; kriva sablja; ostra, star. bridka sablja 2. ekspr., v zvezi stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš: srečale so se stare sablje iz prve svetovne vojne // dolgoletni znanec, tovariš: zbrale so se same stare sablje / kot nagovor kako ti gre, stara sablja ● ekspr. križati sablje bojevati se s sabljo; star. biti se na sablje dvobojevati se ◊ agr. nož za razrezovanje grud ♪

   22.792 22.817 22.842 22.867 22.892 22.917 22.942 22.967 22.992 23.017  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA