Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (22.726-22.750)



  1.      rjovênje  -a s (é) glagolnik od rjoveti: rjovenje ga je prestrašilo; levje, tigrovo rjovenje / rjovenje topov in žvižganje granat / to ni petje, ampak rjovenje; vpitje je prešlo v rjovenje / rjovenje viharja
  2.      ŕkelj  ŕklja tudi rkèlj rkljà m (ŕ; ǝ̏ ) nar. hlod (za predelavo na žagi): voziti rklje na žago; hrastovi rklji
  3.      rmán  -a m () zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti: rman in šentjanževka / nabirati, sušiti rman nadzemne dele rmana // posušeni nadzemni deli te rastline: skuhati čaj iz rmana / pog. piti rman čaj iz teh delovbot. planinski rman sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških; planinski pelin; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina
  4.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanjuekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mubot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
  5.      róba  -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba
  6.      robàn  tudi robán -ána m ( á; ) star. robat človek: kdo bi se pogovarjal s tem robanom
  7.      robántenje  -a s (á) glagolnik od robantiti: zaslišati robantenje; po dolgem robantenju se je le pomiril / robantenje, da je narejeno zanič, je krivično
  8.      robántiti  -im nedov.) ekspr. izražati jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem: kar naprej robanti; robantiti, ker delo ni opravljeno / robantiti na koga / vrag naj jih vzame, je robantil robantèč -éča -e: robanteč je odšel iz sobe
  9.      robàt  -áta -o prid. ( ā) 1. ki ima rob, robove: robati in okrogli klini; robato kamenje / robata sol 2. ki ni lepo, nežno oblikovan: robat obraz; robate roke / robat stol ∙ ekspr. robat glas hripav // ekspr. neroden, okoren: robate kretnje / robati verzi 3. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v govorjenju: robat, a dober človek; nekoliko robata ženska / robate besede; robate šale; robato govorjenje / robat humor / pripovedoval jim je robate zgodbe nespodobne, nedostojne robáto prisl.: robato se vede do otrok
  10.      robátost  -i ž (á) lastnost, značilnost robatega: robatost predmeta / robatost njegovega jezika / moška robatost / ekspr. pripovedovati robatosti robate šale
  11.      robávs  -a m () slabš. 1. robat človek: pri tem robavsu s prijaznostjo nič ne opraviš 2. neroden, neuglajen človek: po njegovem vedenju se vidi, da je robavs 3. velik, zelo močen človek: ta robavs dvigne za tri može
  12.      róben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rob1: robna dolžina / robni okraski; pravilno prišita robna čipka ● knjiž. robne stroke manj pomembne; knjiž. robna mera česa skrajnaadm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika; geom. robna točka točka na robu; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica
  13.      robévnica  -e ž (ẹ̑) nar. gorenjsko sekira z majhnim rezilom in dolgim toporiščem: opirati se na robevnico; pastirji so se branili pred volkovi z robevnico
  14.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa
  15.      robídnica  -e ž () jagoda robide: nabirati robidnice; bonbon v obliki robidnice; sok iz robidnic // robida: zelo polne robidnice / z robidnicami obraščena stena z robidovjemles. dvoročna žaga s trikotnimi zobmi
  16.      róbija  -e ž (ọ́) jur., v stari Jugoslaviji najhujša prostostna kazen: obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti; šestletna robija / odpeljati na robijo; biti na robiji ∙ knjiž. večji del življenja je preživel po robijah zaporih, ječah
  17.      robijáš  -a m (á) 1. v stari Jugoslaviji kdor prestaja najhujšo prostostno kazen: med robijaši je bilo veliko komunistov 2. knjiž. zapornik, kaznjenec: roman o robijaših iz zloglasnega zapora
  18.      robílnica  -e ž () gozd. težka sekira za podiranje drevja: robilnica in plankača
  19.      robínijev  -a -o prid. (í) nanašajoč se na robinijo: robinijevo cvetje / robinijev gozd
  20.      robinzonáda  -e ž () literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade ● ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja
  21.      robíti  in róbiti -im nedov. ( ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekatiles. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske
  22.      róbkanje  -a s (ọ̑) glagolnik od robkati: robkanje koruze / robkanje grozdja
  23.      róbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od robiti: ročno robljenje; robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine
  24.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listugled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju
  25.      robót  -a m (ọ̑) 1. elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela: konstruirati robota; uporaba robotov v avtomobilski industriji; robot v podobi človeka; dela, ravna kot robot / industrijski robot 2. slabš. kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: biti misleč človek, ne robot; uniformirani roboti fašizma; človek robot

   22.601 22.626 22.651 22.676 22.701 22.726 22.751 22.776 22.801 22.826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA