Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
go (22.517-22.541)
- reprezentatívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost reprezentativnega: reprezentativnost izbora slikarskih del / knjiž. reprezentativnost palače veličastnost, mogočnost ♪
- reproducíranje -a s (ȋ) glagolnik od reproducirati: dovoliti reproduciranje besedila; natančno reproduciranje slike / reproduciranje glasbenega dela po radiu ♪
- reproducírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. s fotografsko-tiskarskim postopkom delati posnetek slike, besedila: reproducirati fotografijo; slikar ni dovolil reproducirati svojih slik; reproducirati stare tiske / reproducirati sliko na znamki, v knjigi 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: reproducirati televizijsko sliko z magnetoskopskega traku; reproducirati glasbo s plošč / telefon slabo reproducira glas 3. ustvarjati kaj táko, kot že obstaja v stvarnosti: v laboratoriju so reproducirali razmere v vesolju 4. umetniško podajati: dirigent je skladbo prepričljivo reproduciral 5. knjiž. opisovati, ponavljati: v poročilu je reproduciral potek dogodka; priča ni mogla natančno reproducirati tega, kar je videla / njegovo izjavo so slabo reproducirali ∙ skušal je
reproducirati, kar se je naučil obnoviti, povedati reproducírati se knjiž. razmnoževati se: biti sposoben reproducirati se reproducíran -a -o: dobro reproduciran dogodek; reproducirana glasba; ta slika je bila že večkrat reproducirana ♪
- reprodúkcija -e ž (ú) 1. glagolnik od reproducirati: reprodukcija fotografije / naprave za stereofonsko reprodukcijo; mehanski način reprodukcije zvoka / razvoj glasbene reprodukcije / biti sposoben za reprodukcijo; prašiči za rejo in reprodukcijo / reprodukcija prebivalstva obnavljanje prebivalstva glede na rodnost in smrtnost 2. slika, fotografija, narejena s fotografsko-tiskarskim postopkom: obesiti reprodukcijo na steno; prelistaval je knjigo z reprodukcijami umetniških del 3. ekon. obnavljanje proizvodnje: proces reprodukcije; teorija reprodukcije / družbena reprodukcija obnavljanje proizvodnje v narodnem gospodarstvu; navadna reprodukcija obnavljanje proizvodnje v nespremenjenem obsegu; razširjena reprodukcija obnavljanje proizvodnje v povečanem obsegu ♪
- reprodukcíjski tudi reprodúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na reprodukcijo: reprodukcijske naprave; reprodukcijska tehnika / reprodukcijski fotograf / reprodukcijski organi; reprodukcijska sposobnost / reprodukcijski material; reprodukcijski stroški / reprodukcijska veriga medsebojna odvisnost in skladna povezanost gospodarskih panog, ki omogoča nemoteno reprodukcijo ♪
- reprogramírati -am dov. in nedov. (ȋ) ekon. ponovno predvideti, vnaprej določiti program česa: reprogramirati proizvodnjo / reprogramirati državi dolgove ♪
- réproveríga in répro veríga -e ž (ẹ̑-í) publ. reprodukcijska veriga: negospodarnost v reproverigi ♪
- repúblika -e ž (ú) 1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva; socialistična republika // država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko; meje republike; predsednik republike; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v meščanskodemokratičnih državah v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko; dan republike praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943; predsednik, predsedstvo republike; red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja / Socialistična
federativna republika Jugoslavija 2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini; enakopravnost republik; zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]; Socialistična republika Slovenija [SRS]; zbor republik in pokrajin // ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko ◊ jur. predsedniška republika v zahodnih državah v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah ♪
- rés prisl. (ẹ̑) 1. navadno v povedni rabi izraža, da je kaj v skladu z resničnostjo: ne morem verjeti, da je res; tisto, o čemer se dosti govori, je navadno res; kaj bi tajil, ko pa je res; vprašanje je, če je res in koliko je res; to ni res; ugotovi, kaj je res in kaj ni / ekspr.: kar je res, je res; to ni nič res / to je res, da je drago, je pa dobro 2. ekspr. izraža podkrepitev trditve: tu je res dolgčas; razgled od tu je res lep; on je res sposoben človek; res ga je škoda / temu delu on res ne bo kos; tega denarja je hiša res vredna / iron. ti si pa res pameten / elipt.: nisem jaz kriv, res ne; tega ne vem, res da ne; se kaj bojiš? Ne, res ne // izraža začudenje, presenečenje: ali mi boš res naredil to uslugo; da je res prišel, kdo bi si mislil / ti si to napisal, ali res; vse boš sam plačal, kaj
res 3. ekspr. izraža rahlo omejitev, pridržek: strokovnjak res ni, nekaj pa le ve / malo časa imaš, že res, pa bi se vseeno lahko kdaj oglasil 4. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: hudo je, res; res, to se ne spodobi / ali si se res vse naučil? Res; tega ne bi smel reči. Res, predaleč je šel // v zvezi z ne izraža pričakovanje pritrditve: saj se ti je samo zareklo, ne res; ne res, da boš tudi ti prišel / piše se tudi brez vejice: ne res da prideš; ne boš povedal očetu, ne res da ne // navadno okrepljen opozarja na trditev v dostavku: pa res, nisem se spomnil nanj; saj res, da ne pozabim, pismo si dobil / in res: oženil se je 5. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: res je bila večerja dobra, pa mi vseeno ni teknila; res zasluži, vendar mu velikokrat zmanjka denarja / res da ga boli, pa mu kljub temu ne bi bilo treba tako vzdihovati resda ● ekspr. naj bom papež, če je to res
izraža nezaupanje v trditev; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. kar praviš, je res, še preres izraža obžalovanje, sprijaznjenje z danimi dejstvi; sam.: knjiž. to je za nas vse veljavni res resnica, resničnost ♪
- résa 1 -e ž (ẹ́) nav. mn. 1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka: brezrokavnik je olepšala z resami; ruta z dolgimi resami / stoli, okrašeni z resami // kar je temu podobno: omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami / lase na čelu si je počesala v rese 2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: ta trava ima rese; trde ječmenove rese / moka je bila polna bodečih res 3. trša, daljša dlaka: rese v kožuhu kunca ◊ nav. mn., biol. migetalna resa majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka; nav. mn., bot. resa zelo zoženi zgornji del pleve ♪
- résast -a -o prid. (ẹ́) 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj ◊ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri
nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko résasto prisl.: resasto porasel obraz ∙ nar. resasto gledati jezno, namrščeno ♪
- résav -a -o prid. (ẹ́) redko resast: resava gorska trava ♪
- résavec -vca m (ẹ́) žival s tršo, daljšo dlako, navadno pes: gojiti resavce / psi resavci ♦ lov. nemški resavec lovski pes s prisekanim repom in tršo, daljšo dlako sivo rjave barve s temno rjavimi lisami ♪
- résda in rés da prisl. (ẹ̑) 1. izraža podkrepitev trditve; res: njegova razlaga resda ni razumljiva 2. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: resda je še mlad, pa je že dovolj pameten; resda je revež, vendar tako hudo spet ni; prim. res ♪
- résen -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino ♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko
bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira ● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla ♪
- resentimènt -ênta m (ȅ é) knjiž. zagrenjenost, užaljenost: predajati se resentimentu; njegovo pisanje izvira iz socialnega resentimenta; resentiment ponižanih in razžaljenih ♪
- résica -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od resa: narediti resice; senčnik je okrašen z resicami; prtiček, ruta z resicami / lase na čelu si je česala v resice 2. nav. mn., anat. prstast ali listast izrastek sluznice, zlasti črevesne: premikanje resic / črevesne resice ♦ nav. mn., biol. migetalna resica majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka ♪
- resignácija -e ž (á) glagolnik od resignirati: njegov beg še ne pomeni resignacije / resignacija nad stvarnostjo ∙ knjiž. resignacija predsednika odstop // stanje resigniranega človeka: iz njegovega govorjenja je bilo čutiti resignacijo / njegova lirika izraža resignacijo ♪
- resigníranost -i ž (ȋ) lastnost resigniranega človeka: moti jih njegova resigniranost ♪
- resignírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč: ni še popustil in resigniral; resignirati iz malodušja / resigniral je nad stvarnostjo vsakdanjega življenja 2. knjiž., v zvezi z na odpovedati se, odreči se: resigniral je na mesto upravnika / resignirati na pravice ● knjiž. predstojnik je bil prisiljen resignirati odstopiti resigníran -a -o: resigniran človek; resigniran nasmeh; prisl.: resignirano čakati na to, kar pride ♪
- rèsk medm. (ȅ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: resk, poči veja pod nogo; vzel je pismo, resk, resk, in vrgel koščke v koš ♪
- reskrípt -a m (ȋ) zgod. pismeni odgovor vladarja ali kakega drugega pomembnega predstavnika oblasti na prošnjo, pritožbo: čakati na reskript / kraljevi reskript ♪
- resníca -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so
do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi
poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
- resnicoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do resnice: resnicoljubje je zmagalo; vzbuditi v kom resnicoljubje / znano je njegovo resnicoljubje resnicoljubnost ♪
- resnicoljúbnost -i ž (ú) lastnost resnicoljubnega človeka: dvomili so o njegovi resnicoljubnosti / opisati kaj z večjo ali manjšo resnicoljubnostjo ♪
22.392 22.417 22.442 22.467 22.492 22.517 22.542 22.567 22.592 22.617