Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (22.092-22.116)


  1.      razsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) delati, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica nemirne učence pogosto razseda ♪
  2.      razsèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od razsekati: razsek zaklane živali ♪
  3.      razsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) s sekanjem narediti kose, dele: razsekati poleno, veje; razsekati žico z dletom / razsekati zaklano žival / razsekati na drobne kosce ∙ ekspr. z bičem mu je razsekal obraz naredil, povzročil več ran razsékan -a -o: razsekane veje; pokrajina je razsekana s strmimi pobočji ∙ ekspr. govoril je v razsekanih stavkih v stavkih z ostrimi premori ♪
  4.      razsekávanje  -a s (ȃ) glagolnik od razsekavati: razsekavanje polen / razsekavanje na ražnju pečene živali ♪
  5.      razselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razseliti: razselitev slovenskih družin ♪
  6.      razseljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razseljevati: razseljevanje prebivalstva; razseljevanje med okupacijo ♪
  7.      razsévek  -vka m (ẹ̑) med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: obsevati razsevke; razsevki v pljučih ♪
  8.      razséžen  -žna -o prid., razséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki zavzema razmeroma veliko površino, velik prostor: razsežni gozdovi; stavba ni visoka, je pa razsežna; park zavzema razsežno ozemlje / razsežne opekline / razsežen prostor velik 2. ki zavzema razmeroma veliko področje a) glede na delovanje, učinek: razsežna eksplozija b) glede na problematiko, vsebino: razsežna dejavnost društva; to vprašanje je zelo razsežno / razsežna zgodba ♪
  9.      razséžnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost razsežnega: razsežnost gozdov / razsežnost romana 2. vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor: ploskev ima dve razsežnosti; globinska razsežnost; ploskovna, prostorska razsežnost / časovna razsežnost; ustvariti tretjo razsežnost na sliki globino, plastičnost // količina določenih enot, ki jih ima telo v vsaki od teh smeri: izmeriti, ugotoviti razsežnosti plavalnega bazena; ta zaboj ima enake razsežnosti kot oni; ekspr. prostor orjaških razsežnosti 3. publ., s prilastkom kar je določeno z dejstvi, odnosi tega, kar izraža prilastek: analizirati družbene razsežnosti romana; dati, imeti določene razsežnosti; razmišljati o duhovnih razsežnostih življenja; politična razsežnost problema / gibanje je dobilo zavidljive razsežnosti se je zelo razširilo ♪
  10.      razsíp  -a m (ȋ) 1. glagolnik od razsuti ali razsipati: preprečevati razsip zrnja 2. zastar. razvalina: na hribu je razsip nekdanjega gradu ♪
  11.      razsípanje  -a s (ȋ) glagolnik od razsipati: razsipanje zrn / lahkomiselno razsipanje denarja, premoženja ♪
  12.      razsipávanje  -a s (ȃ) glagolnik od razsipavati: razsipavanje zrnja / razsipavanje denarja; razsipavanje z družbenimi sredstvi / razsipavanje besed ♪
  13.      razslojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razslojevati: razslojevanje družbe, prebivalstva / razredno, stanovsko razslojevanje; razslojevanje na vasi ♪
  14.      razslojeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je družbo vedno bolj razslojeval; kmečko prebivalstvo se je hitro razslojevalo // povzročati nastanek razlik pri čem sploh: razseljevanje ljudi je razslojevalo prej enoten jezik ♪
  15.      razslojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razslojiti: gospodarska, socialna razslojitev družbe ♪
  16.      razslojíti  -ím dov., razslójil (ȋ í) povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo; družba se je razslojila // povzročiti nastanek razlik pri čem sploh: različni interesi članov so stranko kmalu razslojili / razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo razslojèn -êna -o: razslojeni kmetje; žargonsko razslojen jezik ♪
  17.      razsnováti  -snújem dov., razsnovál (á ú) 1. lit. postopno končati dogajanje; razplesti: avtor razsnuje zgodbo v romanu 2. zastar. razčleniti: površno razsnovati povedano; do podrobnosti razsnovati pogovor ♪
  18.      razsôdba  -e ž (ō) 1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča ♦ jur. izdati, izreči razsodbo 2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre ♪
  19.      razsódek  -dka m (ọ̑) glagolnik od razsoditi: pred odločitvijo je potreben razsodek; zmagal je trezen razsodek / čakali so na njegov razsodek / star. nima nobenega razsodka nobene razsodnosti ♪
  20.      razsodíšče  -a s (í) 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču ♦ jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke ♪
  21.      razsodíti  in razsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi razsójen -a -o: zadeva je že razsojena ♪
  22.      rázsoha  tudi razsóha -e ž (á; ọ̑) nar. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: malo pod razsoho so lipo povezali z jekleno žico ♪
  23.      razsója  -e ž (ọ̑) glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje ♪
  24.      razsójanje  -a s (ọ́) glagolnik od razsojati: pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati; modro, samostojno razsojanje / razsojanje v civilnih zadevah ♪
  25.      razsoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razsoljevati: razsoljevanje morske vode; naprave za razsoljevanje / razsoljevanje mesa ♪

   21.967 21.992 22.017 22.042 22.067 22.092 22.117 22.142 22.167 22.192  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA