Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (21.842-21.866)


  1.      razkužítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razkužiti: razkužitev rok ♪
  2.      razlága  -e ž (ȃ) 1. kar kaj razlaga, tolmači: razumeti, zapomniti si razlago; kratka, natančna, preprosta razlaga; vsebinska razlaga; razlaga pojma / iskati, najti razlago za neuspeh / razlaga literarnega besedila; pravilna razlaga predpisa ♦ jur. ekstenzivna razlaga zakona ki daje zakonu širšo vsebino; gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike; lingv. pomenska, sinonimna razlaga v slovarju; posredna ali sklicevalna razlaga ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; razvezovalna razlaga razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo 2. glagolnik od razlagati 3-6: s tem je končal razlago vprašanj / po izpraševanju je učitelj začel z razlago / razlaga učne snovi / metoda razlage ♪
  3.      razláganje  -a s (ȃ) glagolnik od razlagati: razlaganje tovora / razlaganje novih pojmov / končati z razlaganjem svojih načrtov / razlaganje naravnih pojavov / razlaganje predpisov, zakonov ♪
  4.      razlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal // ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov ♪
  5.      razlastítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razlastiti: razlastitev veleposestnikov / razlastitev zemljišč za gradnjo stanovanjskega naselja / revolucionarna razlastitev vladajočega razreda ♪
  6.      razlastíti  -ím dov., razlástil (ȋ í) uradno odvzeti lastninsko pravico v korist družbe: razlastiti veleposestnike / razlastiti gozdove // odvzeti lastništvo, položaj, določene pravice enemu družbenemu sloju v korist drugega: razlastiti vladajoči razred razlaščèn -êna -o: razlaščena buržoazija; razlaščena zemljišča ♪
  7.      razláščanje  -a s (á) glagolnik od razlaščati: razlaščanje veleposestnikov / razlaščanje zemljišč ♪
  8.      razlaščevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razlaščevati: razlaščevanje veleposestnikov / razlaščevanje zemlje ♪
  9.      razlésti se  -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem prenehati biti skupaj, na enem mestu: mravlje so se razlezle / razlesti se na vse strani // z lezenjem priti na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezle po njivi / vojaki so se previdno razlezli po grapah; pren. po nebu so se razlezli temni oblaki 2. počasi tekoč, polzeč se razširiti po površini: polita barva se razleze po papirju; raztopljeno maslo se razleze po ponvi / premehko testo se med peko razleze / madež se je razlezel po vsej steni // nav. ekspr. razširiti se sploh: prijetna toplota se razleze po sobi / utrujenost se mu je razlezla po telesu / po hiši se je razlezel prijeten vonj ● pog. blago se je razlezlo je postalo tanjše, se je na več mestih raztrgalo; ekspr. lica so se mu razlezla od zadovoljstva poteze na obrazu so pokazale, da je zadovoljen; ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je; ekspr. staro zidovje se je sčasoma čisto razlezlo je razpadlo; pog. od preobilne hrane se je kar razlezel je postal zelo debel razlézel -zla -o: razlezlo testo razlézen -a -o: dežne kaplje, razlezene po steklu; megla, razlezena po dolini ♪
  10.      razlèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od razleteti se: razlet bombe, stroja ♪
  11.      razletéti se  -ím se dov., razlêtel se (ẹ́ í) 1. odleteti na več strani: ptice so se razletele; hitro se razleteti // pog. razbežati se: ob njegovem prihodu so se otroci razleteli / ko so se ljudje razleteli, se je vrnila na tisti kraj se razšli, se razkropili / njeni otroci so se razleteli po svetu se razšli, se razselili 2. hitro, sunkovito razpasti na dele, kose: udaril je po igrači, da se je razletela; posoda ji je padla iz rok in se razletela / ekspr. ogledalo se je razletelo na drobne kose / granata se je v zraku razletela; s pokom se razleteti ● ekspr. novica se je razletela po vsem mestu hitro razširila ♪
  12.      razlezováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. z lezenjem prenehavati biti skupaj, na enem mestu: kače so se začele razlezovati // z lezenjem prihajati na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezovale po listju 2. počasi tekoč, polzeč se širiti, razširjati po površini: raztopljeno maslo se razlezuje po ponvi // nav. ekspr. širiti, razširjati se sploh: utrujenost se razlezuje po telesu / dim se razlezuje po sobi ♪
  13.      razlíčen  -čna -o prid., razlíčnejši (í ȋ) 1. ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje a) med seboj: različni pojavi, pojmi; stavbi sta različni; popolnoma, zelo različen b) pri dveh ali več osebah, stvareh: ločijo jih različni cilji, interesi; obleki sta različnih barv, velikosti; prijatelja sta različne starosti; različni so po izobrazbi, značaju c) od določenega, primerjanega: različen je od brata; tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih // ki ni isti: besedi sta različnega izvora; sta različne narodnosti; vrnila sta se po različnih poteh / naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih 2. mn. razen: prebivalci iz različnih delov dežele; pripovedoval jim je različne zgodbe / o tem sem slišal različne stvari / prodaja različne vrste sadja ● okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo razlíčno prisl.: različno kaj pojmovati; različno dolgi trakovi; različno oblikovani predmeti; sam.: zanimivost in privlačnost različnega ♪
  14.      razlíčnost  -i ž (í) lastnost, značilnost različnega: različnost pojavov, pojmov; različnost stališč / različnost pomena besed / ugotavljati različnosti med ljudmi razlike ♪
  15.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  16.      razlikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik ♪
  17.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  18.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  19.      razlíti  -líjem dov. (í) 1. nehote spraviti kaj tekočega iz posode na večjo površino: razliti juho, kavo po mizi; padla je in razlila mleko po tleh; kozarec se je prevrnil in vino se je razlilo / nesi previdno, da ne razliješ poliješ 2. knjiž., ekspr. oddati, razširiti v velikih količinah: sonce je razlilo svoje žarke po dolini; svetilka je razlila močno svetlobo po sobi; čez nebo se je razlila rdečkasta svetloba / prijetna glasba se je razlila po prostoru / noč je razlila svoj mir na zemljo razlíti se 1. tekoč čez rob se pojaviti na razmeroma veliki površini: reka se je ob povodnji razlila; razliti se čez bregove 2. ekspr. množično se premakniti z enega mesta na več mest: ljudje so se usuli iz dvorane in se razlili po cestah; množica se je razlila po trgu / čreda se je razlila po travniku in se začela pasti 3. ekspr. postati opazen, viden: veselje se mu je razlilo po obrazu / po licih se mu je razlila rdečica zardel je ● oko se mu je razlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja razlít -a -o: mir, razlit nad vasjo; razlita kava, voda; po sobi je bila razlita močna svetloba; vino, razlito po tleh ♪
  20.      razlítje  -a s (ȋ) glagolnik od razliti: razlitje vode po tleh / razlitje reke ♪
  21.      razlív  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer se potok ali reka razliva čez bregove: tam se razliv zoži / razliv reke 2. glagolnik od razliti: preprečiti razliv tekočine ♪
  22.      razlívanje  -a s (í) glagolnik od razlivati: razlivanje vina po mizi ♪
  23.      razlívati  -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov razlívati se 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini ♪
  24.      razljúčenost  -i ž (ȗ) zastar. jeza: nič ni moglo pomiriti njegove razljučenosti ♪
  25.      razljútiti  -im dov. (ū ȗ) zastar. razjeziti: njeno godrnjanje ga je razljutilo; ko je to slišal, se je zelo razljutil razljúčen tudi razljúten -a -o: biti razljučen; razljučena množica ♪

   21.717 21.742 21.767 21.792 21.817 21.842 21.867 21.892 21.917 21.942  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA