Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (21.592-21.616)


  1.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  2.      rávs  -a m (ȃ) ekspr. spopad, pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku: opazovati ravs mačkov, petelinov / v tej hiši je večen ravs in kavs prepir, prerekanje, pretep ♪
  3.      rávsanje  -a s (ȃ) glagolnik od ravsati: ravsanje mačkov / dovolj mu je bilo njihovega prepiranja in ravsanja; pri ravsanju se je ranil v roko ♪
  4.      rávsati  -am nedov. (ȃ) redko praskati, potegovati: ne ravsaj z žebljem po steni / ko se je plazil skozi grmovje, mu je trnje ravsalo roke in obraz rávsati se ekspr. spopadati se, tepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: pes in mačka se spet ravsata; petelini se kavsajo in ravsajo / otroka se ravsata za igrače / ravsati se za dediščino grdo se prepirati ♪
  5.      raz  predl., s tožilnikom, tudi z rodilnikom, stil. v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ráz- (ȃ) knjiž. za izražanje premikanja od zgornje strani česa, tako da preneha neposreden dotik, ali dosege takega položaja; z: vzeti čepico raz glavo; pasti raz mizo / vreči odejo raz sebe / megle se dvigujejo raz morje iznad morja ♪
  6.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪
  7.      ráza  -e ž (á) 1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze; raze na pohištvu, v lošču; kamen z razami 2. redko črta, guba: okrog oči je imela drobne raze; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo ● knjiž., redko zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine; redko skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo ◊ zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge ♪
  8.      razbárvanje  -a s (ȃ) glagolnik od razbarvati: sredstvo za razbarvanje ♪
  9.      razbegávati se  -am se nedov. (ȃ) knjiž. bežeč se razhajati: ob vpadih sovražne vojske so se ljudje razbegavali; pren. njegove misli so se razbegavale ♪
  10.      razbeséditi se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž. razgovoriti se: razbesedil se je o fotografiranju; preveč, zelo si se razbesedil 2. nar. spreti se, sporeči se: razbesedila sta se zaradi zemlje ♪
  11.      razbesnéti  -ím dov., razbêsni in razbésni (ẹ́ í) spraviti v besnost: očitki so ga razbesneli; poraz je gledalce zelo razbesnel razbesnéti se 1. začutiti, izraziti bes: množica se je razbesnela; zaradi nepomembnih stvari se je razbesnel; razbesneti se na koga, nad kom; ob njegovih besedah se je žena razbesnela, redko je razbesnela / kaj pravzaprav hočeš, se je razbesnel; pren. morje se je razbesnelo 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo: boj, trušč se je razbesnel; proti večeru se je razbesnel vihar / manjši spopadi so se razbesneli v vojno razbesnèl in razbesnél -éla -o: razbesneli valovi; razbesnela množica ♪
  12.      razbíjanje  -a s (í) glagolnik od razbijati: kladivo za razbijanje kamenja / razbijanje kozarcev / slišalo se je razbijanje po vratih / razbijanje po klavirju / razbijanje srca se je umirilo / razbijanje enotnosti v stranki / razbijanje iluzij ♪
  13.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  14.      razbíranje  -a s (ȋ) glagolnik od razbirati: razbiranje starih pisav / kritično razbiranje podrobnosti ♪
  15.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  16.      razbistrítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razbistriti: razbistritev vprašanj / prihod čet OZN bo pripomogel k razbistritvi položaja ♪
  17.      razbistríti  -ím dov., razbístril; razbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: razbistriti komu duha; počasi se mu je razum razbistril // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja; pojmi so se popolnoma razbistrili ● hladen zrak mu je razbistril glavo ga je naredil sposobnega mišljenja; publ. pogovori so razbistrili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena razbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je razbistrila / ekspr. popoldne se je ozračje razbistrilo ♪
  18.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  19.      razbitína  -e ž (í) 1. nav. mn. ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov: morje je naplavilo razbitine; potegniti truplo izpod razbitin; med razbitinami iskati ponesrečence / ladijske, letalske razbitine / razbitine starih posod črepinje; pren., ekspr. razbitine sreče, življenja ∙ ekspr. razbitina že dolgo leži ob cesti poškodovano vozilo; knjiž. razbitine uporniške vojske ostanki 2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: njen mož je samo še razbitina ♪
  20.      razbítje  -a s (ȋ) glagolnik od razbiti: preprečiti razbitje letala / odkriti načrte za razbitje organizacije / razbitje enotnosti ♪
  21.      razbítost  -i ž (ȋ) dejstvo, da je kaj razbito: razbitost pohištva / gospodarska in politična razbitost dežele; razbitost kmetijstva ● knjiž. duševna, notranja razbitost razdvojenost, razklanost ♪
  22.      razblažíti  -ím dov., razblážil (ȋ í) knjiž. narediti kaj blago, plemenito: ljubezen ga je razblažila razblažíti se postati zelo srečen: kadar je govorila o svojem otroku, se je razblažila / ob spominih se mu je obraz razblažil ♪
  23.      razblebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) slabš. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: novico o poroki je hitro razblebetala razblebetáti se razgovoriti se: v pijanosti se je razblebetal ♪
  24.      razblestéti  -ím dov., razblésti in razblêsti (ẹ́ í) knjiž. povzročiti, da se kaj blešči, lesketa: luna je razblestela morsko gladino razblestéti se postati bleščeč: zvezda se razblesti / nebo se je razblestelo v siju lune; pren. pri Prešernu se je slovenska beseda mogočno razblestela ♪
  25.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪

   21.467 21.492 21.517 21.542 21.567 21.592 21.617 21.642 21.667 21.692  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA