Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (2.126-2.150)


  1.      ugóden  -dna -o prid., ugódnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vzbuja komu ugodje: ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom // ki je v skladu s hotenjem, željami koga: ugodna novica / ugodna kritika, ocena; ugodna rešitev prošnje 2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja: čakati na ugoden trenutek; pihal je ugoden veter; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup; za košnjo ugodno vreme; pren. gibanje je pri nas našlo ugodna tla 3. ki je v skladu z željami, koristmi koga: ugodna kupčija; čakal je na ugodnejšo ponudbo; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo ● zastar. trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna da bi jim ugajala, jim bila všeč; zastar. ni našel ugodne družbe primerne, ustrezne ◊ šah. za belega je položaj ugoden ugódno prisl.: ugodno vplivati na kaj; ugodno rešena prošnja / v oglasih dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ni mu bilo ugodno, ko je vstopila ♪
  2.      ugodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugoditi1: ugoditev temu človeku je nemogoča / ugoditev prošnji, zahtevi ♪
  3.      ugodíti 1 -ím dov., ugódil (ȋ í) z dajalnikom narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen: njej ni mogoče ugoditi; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti; ugoditi otrokovi radovednosti jo potešiti; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo ugodèn -êna -o: ugodena vloga / v povedno-prislovni rabi njegovi prošnji je bilo ugodeno ♪
  4.      ugodíti 2 -ím dov., ugódil (ȋ í) povzročiti, da postane kaj godno: ugoditi sadje ♦ agr. ugoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  5.      ugódje  -a s (ọ̑) stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga: čutiti ugodje; veliko ugodje; občutek ugodja / čutno ugodje; duševno, telesno ugodje; estetsko ugodje / mačka prede od ugodja // kar povzroča tako stanje: vsak si ne more privoščiti takega ugodja ♪
  6.      ugodljív  -a -o prid. (ȋ í) star. ustrežljiv: ugodljiva ženska ♪
  7.      ugodljívost  -i ž (í) star. ustrežljivost: njena ugodljivost mu je bila zelo všeč ♪
  8.      ugódnik  -a m (ọ̑) star., navadno v zvezi božji ugodnik kdor živi tako, da ugaja bogu: knjiga o božjih ugodnikih; svetniki in drugi božji ugodniki // kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh: gospodarjev ugodnik ♪
  9.      ugódnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost ugodnega: ugodnost občutka / izkoristiti ugodnost položaja / ugodnost obročnega odplačevanja 2. navadno s prilastkom kar je za koga ugodno: ta ugodnost še velja; imeti, priznati, uživati posebne, velike ugodnosti / carinske ugodnosti; materialne ugodnosti ◊ jur. klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju ♪
  10.      ugódnosten  -tna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na ugodnost: ugodnostno doživljanje / ugodnostne stopnje / ugodnostni nakupi ♪
  11.      ugojíti se  -ím se dov., ugójil se (ȋ í) zastar. zrediti se: po bolezni se je precej ugojil ♪
  12.      ugonábljanje  -a s (á) knjiž. uničevanje: sredstvo za ugonabljanje plevela ♪
  13.      ugonábljati  -am nedov. (á) knjiž. uničevati: slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje / težaško delo ga ugonablja; s pitjem se vse bolj ugonablja / duševno, moralno koga ugonabljati / ugonabljati komu življenje ● knjiž. prijetno ugonablja čas porablja ugonabljajóč -a -e: ugonabljajoča sila ♪
  14.      ugonobítev  -tve ž (ȋ) knjiž. uničenje: duševna, telesna ugonobitev ♪
  15.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  16.      ugostíti se  -ím se dov., ugóstil se (ȋ í) zastar. ustaviti se, nastaniti se: ugostiti se pri kom ♪
  17.      ugotávljanje  -a s (á) glagolnik od ugotavljati: ugotavljanje očetovstva; ugotavljanje podobnosti med otroki in starši; ugotavljanje sposobnosti učencev / ugotavljanje dohodka; komisija za ugotavljanje premoženja / ugotavljanje dejstev, resnice, dejanskega stanja ♪
  18.      ugotávljati  -am nedov. (á) z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev: ugotavljati kvaliteto kruha, moke; ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic; ugotavljati kaj na podlagi analize; z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno; s primerjanjem ugotavljati; pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj / ugotavljati resnico; ugotavljati vzroke / ugotavljati dejstva / oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom ♦ jur. ugotavljati identiteto ugotavljajóč -a -e: ugotavljajoč napake, je marsikoga užalil ♪
  19.      ugotavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj ugotavlja: ugotavljavec očetovstva / ekspr. testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja ♪
  20.      ugotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek ♪
  21.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  22.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  23.      ugotovítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine ♪
  24.      ugotovljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ugotoviti: ugotovljivo dejstvo; izkustveno, statistično ugotovljiv ♪
  25.      ugotovljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ugotovljivega: ugotovljivost vzrokov ♪

   2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA