Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
go (20.451-20.475) ![](arw_left.gif)
- pridobríkati se -am se dov. (ȋ) dobrikajoč se priti: pes je pomigal z repom in se pridobrikal h gospodarju ● knjiž. znal se je pridobrikati ljudem z dobrikanjem si pridobiti njihovo naklonjenost ♪
- prídoven -vna -o prid. (í) nar. 1. koristen: pridovno delo / fant je pri živini čisto pridoven 2. delaven, priden: soseda je pridovna gospodinja ♪
- pridrénjati se -am se dov. (ẹ́) pog. preriniti se, pririniti se: s prtljago se je komaj pridrenjal do vrat ♪
- pridríčati -am dov. (ȋ) redko pridrseti, pridrčati: padel je in pridričal do njega; sneg (se) je pridričal v dolino pridríčati se nar. gorenjsko pridrsati se, prismučati se: med prvimi se je pridričal na cilj ♪
- pridrúg -a m (ȗ) zastar. tovariš, prijatelj: zaupati svojim pridrugom ♪
- pridružítev -tve ž (ȋ) glagolnik od pridružiti: pridružitev ozemlja drugi državi / pridružitev upornikom ♪
- pridružíti in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjo pridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo // začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla / že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju
se je vključil vanj / pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik // začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje ♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive;
konjugirana premera ♪
- pridržánje -a s (ȃ) glagolnik od pridržati: pridržanje konja / pridržanje bolnika v bolnici / pridržanje pravice za izdajo knjige ♪
- pridržáti -ím dov. (á í) 1. s prijemom krajši čas ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: pridržal mu je konja, da je razjahal; pridržal mu je streme; pridržal je voz, da se ne bi prevrnil / pridržati šal z brado / pridržati predmet k luči podržati; pridržati komu vrata držati krajši čas odprta / prijel ga je za roko in jo pridržal 2. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadržati: pridržali so ga čez noč; pridržali so jih na kosilu; hotel je že oditi, pa so ga še malo pridržali 3. obdržati: nekaj stvari iz paketa je pridržal zase, drugo je razdelil / posestvo je prepustil sinu, sadovnjak (si) je pa pridržal / po stavki so odpustili večino delavcev, le nekaj so jih pridržali / pridržali so ga na postaji milice, v bolnici 4. krajši čas ne narediti tega, kar izraža določilo: pridržati dih; pridržal je korak in poslušal; pridržati smeh ●
zastar. pridržati pozornost poslušalcev ohraniti; nar. tu pridrži pot iz soteske vodi, pelje pridržáti si jur. zagotoviti si določeno pravico zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridržati si nadzorstvo, služnost ∙ ekspr. on si vedno pridrži zadnjo besedo vedno uveljavi svoje mnenje; pisar. pridržali so si pravico odgovoriti pozneje niso hoteli odgovoriti takoj pridržán -a -o: pridržan dih; pridržane pravice; odločitev je pridržana sodišču ∙ knjiž. govoriti s pridržanim glasom tihim; knjiž. to je bilo pridržano njegovim očem tega on ni videl, spoznal ♦ mat. pridržana decimalka decimalka, ki se pri krajšanju decimalnega števila še ohrani; zal. vse pravice pridržane opomba v tiskanem delu, ki opozarja na nosilca avtorskih pravic; prisl.: pridržano govoriti ♪
- pridŕžek -žka m (ȓ) 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev / s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica ♪
- pridrževáti -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom krajši čas ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: vozniki so pridrževali konje; pridrževati koga z roko; pridrževati si ovratnik z brado / redko letvice pridržujejo orodje v ustreznem položaju držijo 2. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadrževati: rad bi še ostal, a ga ni nihče pridrževal 3. krajši čas ne delati tega, kar izraža določilo: pridrževati dih; pridrževati korak pridrževáti si jur. zagotavljati si določene pravice zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridrževati si nadzorstvo ∙ pisar. pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje na to vprašanje bom odgovoril pozneje pridržujóč -a -e: pridržujoč dih, je prisluškoval pridrževán -a -o: pridrževano dihanje ♪
- pridúšanje -a s (ū) glagolnik od pridušati se: vse njegovo pridušanje ni nič pomagalo / slišati je bilo vpitje, pridušanje in kletev ♪
- pridušítev -tve ž (ȋ) glagolnik od pridušiti: pridušitev zvoka ♪
- pridušíti -ím dov., pridúšil (ȋ í) 1. zmanjšati jakost zvoka: lesene naoknice so pridušile cestni hrup; debele preproge so pridušile korake / pridušiti zvok // knjiž. zmanjšati jakost česa sploh: pridušiti luč, svetlobo / pridušiti barve 2. knjiž. obvladati, zadržati: pridušiti jezo; trudila se je, da bi pridušila solze / pridušiti bolečino pridušèn -êna -o: pridušen glas, smeh; pridušena veselost; pridušeno govorjenje; prisl.: pridušeno govoriti, klicati; pridušeno osvetljen prostor ♪
- pridvígnjenost -i ž (ȋ) privzdignjenost: govornika je zanašalo v nekakšno pridvignjenost ♪
- pridvóren -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki ♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki ♪
- pridvórnik -a m (ọ̑) zastar. dvorjan: kralj in njegovi pridvorniki ♪
- prienáčiti -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: prienačiti upravno ureditev dežele drugim deželam / temu delavcu bi težko koga prienačili težko bi mu našli enakega, enakovrednega; njemu se ne morem prienačiti ∙ knjiž., redko prienačiti se življenju domačinov prilagoditi se ♪
- prifrčáti -ím dov. (á í) ekspr. frčeč prileteti: golobi so prifrčali na trg / kamen mu je prifrčal mimo ušes / pog. prifrčati z letalom pripeljati se ♪
- prifŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. zavihati: prifrkniti brke / ko je to slišal, je malo prifrknil nos prifŕknjen -a -o 1. deležnik od prifrkniti: ima nekoliko prifrknjen nos 2. čudaški, neumen: prifrknjen človek; ta ženska je precej prifrknjena / prifrknjeno govorjenje ♪
- prigábiti -im dov. (á ȃ) redko, z dajalnikom prignusiti, pristuditi: prigabiti otroku laž / jed se mu je prigabila / tako prazno govorjenje se mu je prigabilo ♪
- priganjáč -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
- priganjálec -lca [u̯c] m (ȃ) knjiž. priganjač: slišati je bilo kričanje priganjalcev ∙ knjiž. priganjalec divjačine gonjač ♪
- prigánjanje -a s (ȃ) glagolnik od priganjati: slišati je bilo priganjanje voznikov / priganjanje delavcev / priganjanje k delu / vsak ukaz je izpolnil brez priganjanja ♪
- prigánjati -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno
oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
20.326 20.351 20.376 20.401 20.426 20.451 20.476 20.501 20.526 20.551