Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
go (1.951-1.975)
- razpotegováti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegovati živalim čeljusti 2. raztegovati: razpotegoval je vzmet, dokler ni počila / razpotegovati usta / razpotegovati pomenek / na vzhodu se razpotegujejo hrbti gor so, se vidijo ♪
- raztegoválen -lna -o prid. (ȃ) usnj., v zvezi raztegovalni stroj stroj za raztegovanje usnja ♪
- raztegovánje -a s (ȃ) glagolnik od raztegovati: raztegovanje elastike / stroj za raztegovanje kož, usnja ♪
- raztegováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj a) večjo, največjo dolžino: raztegovati elastiko; vrv se ne da poljubno raztegovati / raztegovati anteno, raztegljivo lestev / raztegovati ustnice b) večjo, največjo površino: raztegovati kože, krzno; raztegovati tkanine z likanjem ∙ ekspr. raztegovati harmoniko igrati nanjo 2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegovati krake šestila 3. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztegovati debato, pripovedovanje raztegováti se 1. postajati večji po dolžini, širini: pulover se je ob vsakem pranju bolj raztegoval; to blago se zelo razteguje 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po dolini se razteguje megla; polje se razteguje do hribov sega ♪
- raztogotíti -ím tudi raztogôtiti -im dov., raztogótil tudi raztogôtil (ȋ í; ō ȏ) zelo razjeziti: njegov odgovor jih je raztogotil; raztogotiti očeta; raztogotil se je in začel kričati; ekspr. strašno se raztogotiti raztogotèn -êna -o tudi raztogôten -a -o: raztogoten človek; videti je raztogoten ♪
- razzlogovánje -a s (ȃ) glagolnik od razzlogovati: razzlogovanje besed ♪
- razzlogováti -újem nedov. (á ȗ) lingv. deliti na zloge: razzlogovati besede ♪
- razžagovánje -a s (ȃ) glagolnik od razžagovati: razžagovanje desk, hlodov ♪
- razžagováti -újem nedov. (á ȗ) z žaganjem delati kose, dele: razžagovati debla / podolžno razžagovati ♪
- redingót -a m (ọ̑) obl. v pasu zožen, prerezan plašč brez pasu: nositi, obleči redingot; črn redingot; neskl. pril.: redingot plašč ♪
- redingóta -e ž (ọ̑) knjiž., redko redingot: obleči redingoto ♪
- ribogójec -jca m (ọ̑) kdor se ukvarja z gojenjem rib: izkušen ribogojec // kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem rib: ribogojec krmi ribe; delo ribogojcev ♪
- ribogójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ribogojstvo: ribogojni problemi / ribogojni obrat ribogojnica ♪
- ribogójnica -e ž (ọ̑) obrat za gojenje rib: obnoviti ribogojnico / postrvi iz ribogojnice / ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice ♪
- ribogójstvo -a s (ọ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem rib: pospeševati ribogojstvo; ribištvo in ribogojstvo / redko kupovati sveže ribe v ribogojstvu ribogojnici ♪
- rigoláč -a m (á) agr. kdor rigola: rigolači so se lotili dela v nasadu; najeti rigolača ♪
- rigólanje -a s (ọ̑) glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje ♪
- rigólar -ja m (ọ̑) agr. rigolač: rigolarji so pričeli z delom ♪
- rigólati -am nedov. (ọ̑) agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati; ročno, strojno rigolati ♪
- rigólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rigolanje: rigolna dela / rigolno oranje se je že precej uveljavilo ♦ agr. rigolni plug plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov ♪
- rigoléto -a m (ẹ̑) šalj., navadno v zvezi peti rigoleto bruhati: preveč je pil, zdaj pa poje rigoleto ♪
- rigólnik -a m (ọ̑) agr. rigolni plug: orati z rigolnikom; rigolnik in okopalnik ♪
- rigoríst -a m (ȋ) 1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist; moralni rigorist ♪
- rigorízem -zma m (ȋ) 1. filoz. etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova brezpogojna dolžnost: Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu; hedonizem in rigorizem 2. knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: rigorizem v presojanju odgovornosti ♪
- rigoróz -a m (ọ̑) nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz ∙ žarg., šol. ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit ♪
1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051