Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (18.942-18.966)


  1.      pozvoníti  -ím dov., pozvónil (ȋ í) 1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti 2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora 3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon ♪
  2.      požár  -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
  3.      požáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
  4.      požaríšče  -a s (í) kraj požara, ognja: gasilci so v nekaj minutah prihiteli na požarišče / knjiž. na požarišču so zgradili novo hišo pogorišču ♪
  5.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  6.      poželjívost  -i ž (í) lastnost, značilnost poželjivega: njegova poželjivost in lahkoživost / spolna poželjivost / poželjivost pogledov ♪
  7.      požénščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dati komu nekatere ženske lastnosti: s svojo vzgojo ga je poženščila; v takih razmerah se moški poženščijo; poženščiti se v oblačenju požénščen -a -o: poženščeni fantje ♪
  8.      požéti  -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪
  9.      požganíca  -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali ♪
  10.      požganína  -e ž (í) 1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino 2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo ♪
  11.      požganíšče  -a s (í) nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča ♪
  12.      požgánje  -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico ♪
  13.      požíg  -a m (ȋ) glagolnik od požgati: zalotili so ga pri požigu; ropi in požigi / požig trave, vejevja ♦ jur. naklepni požig ♪
  14.      požigálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo ♪
  15.      požigálništvo  -a s (ȃ) zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo ♪
  16.      požíganje  -a s (ȋ) glagolnik od požigati: požiganje hiš; bolezensko nagnjenje k požiganju / požiganje dračja, trave / pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem ♪
  17.      požínjka  -e ž (ȋ) nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko ♪
  18.      požirálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico ♪
  19.      požíranje  -a s (ȋ) glagolnik od požirati: pri angini je požiranje zelo boleče; požiranje hrane / požiranje besed, zlogov / niso mu mogli preprečiti požiranja romanov ♪
  20.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  21.      požírek  -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
  22.      poživínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od poživiniti: poživinjenje ljudi ♪
  23.      poživítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od poživiti: čutiti poživitev po pitju kave; sredstva za poživitev / poživitev prostora s slikami / gobe za poživitev jedilnika / poživitev dela v društvu ♪
  24.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  25.      požívljanje  -a s (í) glagolnik od poživljati: poživljanje s kavo / poživljanje kulturne dejavnosti ♪

   18.817 18.842 18.867 18.892 18.917 18.942 18.967 18.992 19.017 19.042  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA