Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (18.751-18.775)


  1.      potúhnjenost  -i ž (ȗ) ekspr. neodkritost, neiskrenost: njegova potuhnjenost me je zelo motila ♪
  2.      potúhtati  -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: ali si ti to potuhtal; vedno je potuhtal kaj zanimivega; potuhtati nov načrt // ugotoviti, spoznati: dolgo časa niso mogli potuhtati, kje je napaka ∙ pog. kmalu ga je potuhtala ugotovila, kakšen je v resnici; ugotovila, kakšen namen ima ♪
  3.      potujčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od potujčevati: gospodarsko zatiranje in potujčevanje naroda ♪
  4.      potúliti se  -im se dov. (ú ū) ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile ∙ ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi // postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulil potúljen -a -o: potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati ♪
  5.      potúrica  -e m (ȗ) 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: vzgojiti v poturico 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalski poturica ♪
  6.      potvárjanje  -a s (á) glagolnik od potvarjati: potvarjanje dokumentov / potvarjanje dejstev, zgodovine ♪
  7.      potvárjati  -am nedov. (á) 1. natančno posnemati kaj z namenom goljufanja; ponarejati: potvarjati listine // prikazovati kaj drugače, kakor je; pačiti: članek potvarja dejansko stanje; potvarjati dejstva, resnico 2. publ. maličiti, kvariti: potvarjati jezik potvárjati se publ. pretvarjati se: kaj bi se potvarjal ♪
  8.      potvórba  -e ž (ọ̑) ponaredba, ponaredek: potvorba dokumentov / rezultati teh štetij so potvorbe; spretne potvorbe; potvorba zgodovine ♪
  9.      potvóriti  -im dov. (ọ̄) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti: potvoriti dokumente / zaman je skušal potvoriti glas // prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: potvoriti rezultate volitev 2. publ. izmaličiti, pokvariti: te novosti so potvorile jezik; zavist je vse lepo in dobro potvorila potvórjen -a -o: potvorjeni podatki ♪
  10.      poučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poučevati: poučevanje dijakov; poučevanje v slovenskem jeziku; metode poučevanja tujih jezikov / poučevanje in vzgajanje mladine / vse njegovo poučevanje je bilo zaman ♪
  11.      poučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov // dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti ♪
  12.      poučítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od poučiti: pravočasna spolna poučitev / redko to naj vam bo v poučitev pouk ♪
  13.      poučíti  -ím dov., poúčil (ȋ í) narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: poučil ga je o nastalih razmerah; dobro, podrobno poučiti člane o zadevi; o tem se je poučil iz knjig / poučila jo je, kako naj ravna dala ji je nasvet, napotke; izkušnje so ga poučile, naj ne ukrepa prehitro poučèn -êna -o: o vsem želim biti natančno in pravočasno poučen; publ. dobro poučeni krogi so novico zanikali; sam.: poučeni so že dolgo opozarjali na take razmere ♪
  14.      poučljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da poučiti: nekateri otroci so zelo poučljivi ∙ knjiž. pripoveduje poučljive zgodbe poučne ♪
  15.      poučljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost poučljivega človeka: ne manjka mu poučljivosti ∙ knjiž. poučljivost dogodka poučnost ♪
  16.      poudárek  -rka m (ȃ) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / besedni poudarek naglas / stavčni poudarek // grafično znamenje za označevanje tega; naglas: zapisati poudarek 2. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek ♪
  17.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪
  18.      poudárjanje  -a s (á) glagolnik od poudarjati: poudarjanje najpomembnejših besed v stavku / poudarjanje na prvem zlogu / poudarjanje potreb po zdravem življenju; poudarjanje zgodovinskih dejstev ♪
  19.      poudárjati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, s poudarkom: patetično poudarjati posamezne besede; pravilno poudarjati / poudarjati prvi zlog naglaševati 2. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: vsi kritiki so poudarjali kvaliteto drame; poudarjati sodelovanje med vsemi narodi; rad je poudarjal svoje spretnosti // delati bolj izrazito, bolj opazno: rumena barva je še poudarjala njene oči ♦ lingv. pridevnik poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže poudarjajóč -a -e: govoril je počasi, poudarjajoč vsako besedo ♪
  20.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  21.      poustvarítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od poustvariti: poustvaritev motiva / poustvaritev simfonije ♪
  22.      poustváriti  -im dov. (á ā) ponovno umetniško obdelati: v pesnitvi je poustvaril motiv starih epskih pesmi; s filmom ni poustvaril celotne vsebine romana // umetniško obdelati sploh: pisatelj je poustvaril atmosfero tistega časa; posrečilo se mu je poustvariti otroško preprostost teh ljudi / ekspr. njegov čopič je poustvaril veliko lepot iz življenja // umetniško podati, reproducirati: poustvariti simfonijo ♪
  23.      poustvárjanje  -a s (á) glagolnik od poustvarjati: poustvarjanje motiva / glasbeno poustvarjanje; gledališko poustvarjanje ♪
  24.      použíti  -žíjem dov. (í ȋ) knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo ♪
  25.      používati  -am nedov. (í) knjiž. jesti: použivati kruh, ribe; slastno je použival dobro kosilo ● knjiž. boj je použival njegove življenjske moči porabljal, zmanjševal; knjiž. njegove oči so použivale lepo pokrajino gledal je ♪

   18.626 18.651 18.676 18.701 18.726 18.751 18.776 18.801 18.826 18.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA