Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (18.126-18.150)


  1.      poneúmnjenost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. lastnost, značilnost poneumnjenega človeka: nikjer ni opazil toliko vraževernosti in poneumnjenosti kot pri njih; izrabljali so njegovo poneumnjenost ♪
  2.      poneumnjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poneumnjevati: sistematično poneumnjevanje množic; to je sredstvo za poneumnjevanje človeka ♪
  3.      ponevérba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od poneveriti: poneverba denarja / dokazali so mu več poneverb; hotel je prikriti poneverbo / večmilijonske poneverbe ♪
  4.      ponevérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od poneverjati: kaznovati koga zaradi poneverjanja ♪
  5.      poneverjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj poneveri: ugotovili so, da je poneverjevalec ♪
  6.      poniglàv  tudi ponigláv -áva -o in poníglav -a -o prid. (ȁ á; ȃ; ȋ) knjiž. 1. potuhnjen, hinavski: to je poniglav človek; na njegovem obrazu je opazila poniglavo prekanjenost / poniglav napad na avtorja knjige; niso odkrili, kdo je storilec tega poniglavega dejanja 2. nagajiv, navihan: mati je težko vzgajala svojega poniglavega otroka poniglávo in poníglavo prisl.: poniglavo je blatil ugled sosedove družine; veter se je poniglavo poigraval z lasmi ♪
  7.      ponigláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko biti žalosten, potrt: po vsakem takem pogovoru je še bolj poniglavil / »Tudi to upanje se mi je odkrhnilo!« je poniglavil proti domu (I. Zorec) potrto šel, hodil ♪
  8.      poniglávost  in poníglavost -i ž (ā; ȋ) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti ♪
  9.      ponihávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih nihati: obešena vrv ponihava / veje so ponihavale pred njegovim oknom so se majale, upogibale ♪
  10.      poníkljanje  -a s (ȋ) glagolnik od ponikljati: ponikljanje žice / delavnica za ponikljanje predmetov nikljanje ♪
  11.      ponížanje  -a s (ȋ) glagolnik od ponižati: doživeti ponižanje; ponižanja so se vrstila drugo za drugim // stanje ponižanega človeka: zavedel se je svojega ponižanja in sramote ♪
  12.      ponížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj nižje; znižati: ograja je bila previsoka, zato jo je moral malo ponižati; gladina vode se je ponižala / vrata so se ponižala in se niso dala več zapirati povesila / ko je začel govoriti o tej stvari, se mu je glas ponižal 2. s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjšati komu čast, ugled, veljavo: hotel jo je ponižati; ponižal ga je pred prijatelji in znanci; ekspr. ponižali so ga v njenih očeh; pred nikomer se ni hotela ponižati priznati podrejenosti / do tal (se) ponižati zelo ● ekspr. nikdar se ni ponižala do svojih revnih sorodnikov bila je ošabna in ni hotela imeti stikov z njimi; ekspr. ponižal se je do izsiljevalca postal je izsiljevalec ponížan -a -o: bil je ponižan in osramočen; zelo ponižan se je vrnil domov; sam.: to je bil svet poteptanih in ponižanih ♪
  13.      ponížen  -žna -o prid., ponížnejši (í ȋ) 1. ki podcenjuje svoj pomen, vrednost: ponižen človek; ponižni in naduti ljudje; ponižen kot jagnje 2. ki ima, kaže do ljudi podrejen odnos: od delavcev je zahteval, da so delavni in ponižni; za ženo je hotel dobiti delavno, skromno in ponižno žensko / star., kot vljudnostna fraza sluga ponižen ∙ ekspr. bila je ponižnega srca ponižna, skromna // ekspr. ki vsebuje, izraža tak odnos: pripovedovala je s ponižnim glasom; gledal me je s ponižnimi očmi / moje namere so miroljubne in ponižne 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom majhen, skromen, preprost: to je bil le ponižen poskus sestaviti model srednjeveške jadrnice; imel je precej bušk, čeprav je bil le ponižen pretep; na koncu vasi si je postavil ponižno hišico / naše ponižne želje se gotovo ne bodo uresničile 4. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padal je ponižen dež; poleti se je reka spremenila v ponižen potok ponížno prisl.: pes je ponižno mahal z repom; prav ponižno vas prosim za pomoč; ponižno jo je vprašal, kaj lahko še stori zanjo; ponižno sklonjen ♪
  14.      poniževálen  -lna -o prid. (ȃ) ki ponižuje: ni hotel delati pod tako poniževalnimi pogoji; poniževalna kazen ♪
  15.      poniževánje  -a s (ȃ) glagolnik od poniževati: obsojati zapostavljanje in poniževanje žensk / izmišljal si je nova poniževanja za jetnike ♪
  16.      poniževáti  -újem nedov. (á ȗ) s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjševati komu čast, ugled, veljavo: s svojimi obtožbami ga je poniževala; poniževali so se pred njim, ker so mislili, da jim bo zato bolj naklonjen; ni se ti treba poniževati / njegovo ravnanje jo ponižuje ponižujóč -a -e: ponižujoči ukazi; ljubosumnost je ponižujoče čustvo; opravljati ponižujoča dela; prisl.: ponižujoče ravnati s kom poniževán -a -o: narod, ki je bil poniževan in tlačen, se je uprl ♪
  17.      ponočevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ponočevati: popivanje in ponočevanje / tudi ponočevanje ob televizorju ni preveč priporočljivo ♪
  18.      ponočeváti  -újem nedov. (á ȗ) preživljati noč v zabavi, navadno v kakem javnem lokalu: mož ponočuje in se zjutraj pijan vrača domov; skoraj vsak večer ponočuje s prijatelji // ekspr. biti, ostajati buden dolgo ponoči: vsak dan ponočuje in bere, zjutraj pa ne more vstati ♪
  19.      ponočník  -a m (í) 1. ponočnjak: druži se s ponočniki in pijanci 2. veter, ki piha ponoči; nočnik: z gor je zapihal ponočnik ♪
  20.      ponočnjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. dejavnost ponočnjakov: oče se je jezil zaradi sinovega ponočnjaštva / vse to ponočnjaštvo se je nazadnje ustavljalo v zanemarjeni gostilni na robu mesta ponočnjaki ♪
  21.      ponórec  -rca m (ọ̑) zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka: plašč, izdelan iz krzna ponorcev ♪
  22.      ponoréti  -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja ● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela ∙ ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem ♪
  23.      ponòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti: imeti, izgubiti ponos; to je človek brez časti in ponosa; ekspr.: v njem se je vzbudil ponos; nezlomljiv, ranjen ponos / prebuditi narodni ponos / ponos ga ovira, da ne more tega storiti / s ponosom kaže na svojo preteklost; s ponosom lahko reče, da ni nikoli lagal 2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu // ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos ♪
  24.      ponôsen  -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika b) koga drugega: biti ponosen na sina 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi ♪
  25.      ponosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. ponosen: ponosit človek / njegov nastop je ponosit / ponosita hiša ponosíto prisl.: ponosito se držati ♪

   18.001 18.026 18.051 18.076 18.101 18.126 18.151 18.176 18.201 18.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA