Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (18.101-18.125)


  1.      ponatís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od ponatisniti: ponatis članka, knjige; ponatis prejšnje izdaje 2. ponovni natis, ponovna izdaja: dopolnjeni, nespremenjeni ponatis / povest je izšla v ponatisu / kot del kolofona ponatis prepovedan ♪
  2.      ponatiskovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ponatiskovati: ukvarjati se s ponatiskovanjem starih besedil / ponatiskovanje slik ♪
  3.      ponatiskováti  -újem nedov. (á ȗ) ponovno tiskati: ponatiskovati slovnice / njegove skladbe so ponatiskovali več sto let // ponovno objavljati: v svoji reviji ponatiskujejo odlomke najboljših del ♪
  4.      ponatísniti  -em dov. (í ȋ) ponovno natisniti: ponatisniti knjigo; celotne razprave ne moremo ponatisniti // ponovno objaviti: najlepše črtice so ponatisnili v posebni izdaji / ponatisniti karikaturo iz tujega časopisa ponatísnjen -a -o: knjiga je bila večkrat ponatisnjena ♪
  5.      ponavádi  in po navádi prisl. (ȃ) 1. izraža ustaljenost dogajanja zaradi pogostnega pojavljanja: ponavadi sedi na tej klopci; bil je že ponavadi malo neresen; spet laže kot ponavadi 2. izraža značilnost česa zaradi pogostnega pojavljanja: za rano ostane ponavadi brazgotina; v mestih so ulice ponavadi asfaltirane / nebo je v pozni jeseni ponavadi megleno; prim. navada ♪
  6.      ponavljálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ponavljanje: ponavljalne vaje / ponavljalni znak; njegov slog je ritmično razgiban in poln ponavljalnih figur ◊ lingv. ponavljalni glagol glagol, ki izraža ponavljajoče se dejanje; šol. ponavljalni izpit popravni izpit; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom ♪
  7.      ponávljanje  -a s (á) glagolnik od ponavljati: enakomerno, večkratno ponavljanje istih gibov / ponavljanje besed, stavkov, številk / ponavljanje učne snovi / ponavljanje potresnih sunkov ♪
  8.      ponávljati  -am nedov. (á) 1. delati kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponavljati gibe; ponavljati radijsko oddajo; večkrat ponavljati postopek // govoriti, pripovedovati kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponavljati besede, stavke, vprašanja; o tem sem že večkrat govoril in ne bi rad ponavljal / dov. ponavljam: bodite točni 2. ped. v mislih obnavljati ali govoriti učno snov za boljše obvladanje: ponavljati lekcijo; doma je ponavljal snov, ki so jo predelali v šoli ◊ šol. zaradi nezadostnega uspeha obiskovati še enkrat isti razred ponávljati se nastopati, dogajati se še enkrat po čem drugem iste vrste: s to glagolsko obliko izražamo dejanje, ki se ponavlja; izgredi se ponavljajo; potresni sunki se lahko ponavljajo dalj časa; periodično se ponavljati ● pisatelj se je začel ponavljati piše o istem, kot je že pisal, navadno manj kvalitetno; ekspr. že spet se ponavlja ista pesem že spet se dogaja isto, navadno kaj neprijetnega ponavljáje: glasno ponavljaje pesem, je hodil po sobi ponavljajóč -a -e: smehljal se je, ponavljajoč njene besede; ponavljajoči se prizori; ponavljajoče se dejanje ponávljan -a -o: dan za dnem ponavljani očitki; pogosto ponavljane misli ♪
  9.      ponavljávka  -e ž (ȃ) 1. učenka, ki ponavlja razred: v razredu je nekaj ponavljavk 2. ženska, ki kaj ponavlja: ponavljavka tujih modrosti ◊ adm. tipka na računskem stroju, ki omogoča množenje ♪
  10.      ponazárjanje  -a s (á) glagolnik od ponazarjati: ponazarjanje zgodovinskih dogodkov s slikami / plesno ponazarjanje vsakdanjih opravil / ponazarjanje vesoljstva ♪
  11.      ponazárjati  -am nedov. (á) delati, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega: z risbami ponazarjati dogodke okrog sebe; večji del filma ponazarja spomine na njegovo mladost / ples ponazarja gibanje medvedov; prihod deklet ponazarja skladatelj s kolom / fotografije ponazarjajo znane igralce prikazujejo ♪
  12.      ponazorílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se ponazori: v knjigi je mnogo ponazorilnih slik in risb; ponazorilna učila ♪
  13.      ponazorítev  -tve ž (ȋ) 1. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega: kartografska ponazoritev zemeljske površine; poročilu je dodana tudi grafična ponazoritev rasti proizvodnje 2. glagolnik od ponazoriti: ponazoritev besedila s slikami / v ponazoritev, za ponazoritev navajam nekaj številk ♪
  14.      ponazoríti  -ím dov., ponazóril (ȋ í) narediti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega: s temi številkami ponazoriti stanje v gospodarstvu; vsa pravila je ponazoril s primeri / skladatelj je v skladbi čudovito ponazoril tek potočka čez brzice; z gibi in glasovi so otroci ponazorili prihajanje pomladi ponazorjèn -êna -o: na sliki je ponazorjeno delovanje stroja; grafično ponazorjeni rezultati ♪
  15.      Póncij  -a m (ọ́) star., v zvezi hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh: hodil je od Poncija do Pilata, pa ni nič dosegel ♪
  16.      ponečéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) raba peša umazati, ponesnažiti: ponečediti tla // z iztrebljanjem umazati: golobi so mu ponečedili obleko ponečéditi se iztrebiti se: bolnik se je ponečedil; ponečediti se v hlače ponečéden in ponečéjen -a -o: od muh ponečedena izložba ♪
  17.      ponedéljkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ponedeljek: najbolj dolgočasni so se ji zdeli ponedeljkovi večeri; ponedeljkove kopeli / na ponedeljkovem občnem zboru so sklenili mnogo pomembnih stvari ∙ ekspr. danes sem ves ponedeljkov se slabo počutim, sem slabo razpoložen ♪
  18.      ponehávati  -am nedov. (ȃ) 1. izraža približevanje koncu obstajanja: dež je ponehaval; vročina ponehava / bolečine ponehavajo / takrat je pomen njegove igre že ponehaval 2. star. nehavati, prenehavati: počasi je ponehavala jokati ♪
  19.      ponémčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od ponemčiti: načrt za ponemčenje koroških Slovencev ♪
  20.      ponemčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ponemčevati: odpor proti naraščajočemu ponemčevanju ♪
  21.      ponergáti  -ám dov. (á ȃ) nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: ne zamerijo mu, če ponerga nad njimi / malo je ponergal ♪
  22.      ponesréčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. poškodovati se, umreti v nesreči: pri trčenju se je motorist ponesrečil; ponesrečiti se pri delu, v planinah, v rudniku, z avtomobilom; smrtno se ponesrečiti / takoj po vzletu se je letalo ponesrečilo 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt se je ponesrečil; vse se ji je ponesrečilo / primerjava se mu je ponesrečila ponesréčen -a -o 1. deležnik od ponesrečiti se: ponesrečen načrt; reševanje ponesrečenih rudarjev; ponesrečen vlak 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: imeti ponesrečen plašč / ponesrečen izraz za kak pojem; ta primerjava je ponesrečena ♪
  23.      ponêsti  -nêsem dov., ponésel ponêsla; ponesèn tudi ponešèn (é) nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: raketa je ponesla satelit v vesolje / ladja jih je ponesla čez morje / knjiž.: ponesti roko pred obraz dati; ponesti si robec pred usta / ponesti venec na grob odnesti; knjiž. ponesi pismo na pošto nesi; pren. v Ameriko bo ponesel lep spomin na domače kraje 2. navadno v zvezi z ime, slava razširiti, razglasiti: taki ljudje so ponesli ime Jugoslavije po svetu; naši košarkarji so ponesli slavo jugoslovanskega športa v svet 3. povzročiti občutek obstajanja, nahajanja tam, kot izraža določilo: ta melodija ga vselej ponese v pomladno jutro na morju; spomini so ga ponesli v domači kraj ● ekspr. šel bom, kamor me noge ponesejo brez naprej določenega cilja; nar. gorenjsko nikogar nima, da bi ji ponesel jerbas pomagal nesti; evfem. kmalu me ponesejo na pokopališče kmalu bom umrl ponêsti se zastar. 1. biti ponosen: ponese se s svojo zmago / pošten fant je, se je ponesla mati ponosno rekla, povedala 2. obnesti se: naprava se dobro ponese / kako se je ponesel kako je delal ♪
  24.      poneúmljanje  -a s (ú) glagolnik od poneumljati: to je pravo poneumljanje ljudi; slaba literatura pomaga pri poneumljanju mladine; boj proti poneumljanju množic ♪
  25.      poneúmniti  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. 1. povzročiti, da postane kdo neumen, omejen: taka vzgoja je ljudstvo poneumnila in poplitvila; ko se boste poneumnili, bo prepozno / ne tepite ga po glavi, saj ga boste čisto poneumnili 2. nepreh. postati neumen, omejen: poneumnili so od branja slabe literature poneúmnjen -a -o: bil je že skoraj popolnoma poneumnjen starec; ves dan je že poslušal ta poneumnjeni, neresni živžav okrog sebe; prisl.: poneumnjeno gledati ♪

   17.976 18.001 18.026 18.051 18.076 18.101 18.126 18.151 18.176 18.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA