Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (17.592-17.616)


  1.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  2.      pogúba  -e ž (ȗ) ekspr. kar povzroča veliko moralno ali materialno izgubo, škodo: ta dogovor je poguba za nas / ta ženska bo njegova poguba // stanje kot posledica take izgube, škode: poguba mu grozi, preti; rešiti koga pogube / biti sebi in drugim v pogubo ∙ ekspr. drveti v pogubo hitro se bližati čemu slabemu ♪
  3.      pogúben  -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo ♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula ♪
  4.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  5.      pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
  6.      pogúmnost  -i ž (ú) lastnost pogumnega človeka: komaj je čakal priložnosti, da bi pokazal svojo pogumnost / knjiž. zbral je vso pogumnost in spregovoril ves pogum / pogumnost njegovega predloga jih je presenetila drznost ♪
  7.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  8.      pohabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pohabiti: pohabitev vojakov / nekdaj so obsojali na smrt ali na pohabitev ♪
  9.      pohábljati  -am nedov. (á) povzročati trajno telesno okvaro: težka bolezen pohablja mnogo otrok; pren., ekspr. s svojim grobim ravnanjem otroka duševno pohablja ♪
  10.      pohábljenček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pohabljenec: dolgotrajno zdravljenje pohabljenčkov ♪
  11.      pohábljenje  -a s (ȃ) glagolnik od pohabiti: pohabljenje otrok zaradi bolezni ♪
  12.      pohájanje  -a s (ȃ) glagolnik od pohajati: med pohajanjem po mestu je srečal znanca / pohajanje v šolo ♪
  13.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  14.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  15.      póhanec  -nca m (ọ́) agr. za zakol namenjen, navadno farmsko gojen piščanec: farma za pohance ♪
  16.      póhanje  -a s (ọ́) 1. glagolnik od pohati: posoda za pohanje / za kosilo je bilo pohanje in solata 2. nar. dolenjsko flancati: skleda pohanja ♪
  17.      póhati  -am nedov. (ọ́) pog. cvreti, zlasti panirano živilo: pohati meso; pohati piščanca / pohati krofe póhan -a -o: pohani piščanec; pohane kruhove rezine ∙ pog., ekspr. misliš, da ti bodo tam pohane piške v usta letele da se ti bo brez truda zelo dobro godilo ♪
  18.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  19.      pohitéti  -ím dov., pohítel (ẹ́ í) 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel // ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo ● ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal ♪
  20.      pohitévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. hiteti: ves dan pohiteva po kuhinji; pohitevati iz kraja v kraj; pohitevati za kom; zelo je pohiteval, da bi prišel še pred mrakom / dnevi pohitevajo / pohitevati z delom ● knjiž. njegova ura pohiteva prehiteva ♪
  21.      pohlastáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. hitro, hlastno pojesti ali popiti: komaj je imel čas, da je pohlastal nekaj malega; pohlastali so že pol pečenke; pren. ognjeni zublji so pohlastali del gozda ♪
  22.      pohlèp  -épa m (ȅ ẹ́) strastna želja prisvajati si dobrine: njegov pohlep je zelo velik; ekspr. nepotešljiv pohlep / pohlep po dobičku, slavi, zemlji; to ozemlje vzbuja pohlep sosedov / vzbudil mu je pohlep po znanju ♪
  23.      pohlépen  -pna -o prid., pohlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: pohlepen človek; bil je pohlepen in gospodovalen / pohlepen po bogastvu, denarju / bil je pohlepen novih vtisov // ki izraža tako željo: pohlepne oči / napravil je pohlepen požirek pohlépno prisl.: pohlepno jesti; pohlepno je strmel vanjo ♪
  24.      pohlépnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost pohlepnega: pohlepnost in zavistnost / razjeda ga pohlepnost po bogastvu / pohlepnost njegovega pogleda ♪
  25.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪

   17.467 17.492 17.517 17.542 17.567 17.592 17.617 17.642 17.667 17.692  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA