Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (17.092-17.116)


  1.      plétev  -tve ž (ẹ̑) glagolnik od pleti: končati pletev / pletev prosa / pomagati pri žetvi in pletvi strnišča // čas pletja (strnišča): bilo je ob pletvi ♪
  2.      pletílka  -e [drugi pomen lk in u̯k] ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za pletenje: nabirati petlje na pletilko; plesti z debelimi, tankimi pletilkami; kovinske, lesene, plastične pletilke / okrogla pletilka 2. ženska, ki plete: pletilka vencev / poročil se je s pletilko pletiljo ♪
  3.      pletívo  -a s (í) kar je namenjeno za pletenje: plesti z naravnimi pletivi / šibe, vitre in drugo pletivo / rada nosi pletiva pletena oblačila ♪
  4.      plétje  -a s (ẹ́) glagolnik od pleti: okopavanje in pletje / pletje korenja / pletje gredic ♪
  5.      plézanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od plezati: plezanje opic; plezanje po drevju; priprava za plezanje / planinec se je ponesrečil pri plezanju; plezanje po strmih stenah; tehnika plezanja ♪
  6.      plézati  -am nedov. (ẹ̑) 1. premikati se navzgor, kvišku, pomagajoč si z nogami in rokami a) po čem navpičnem: opice spretno plezajo; plezati na telefonski drog, mlaj; plezati po drevju / plezati navzdol ∙ ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih b) po strmem, skalnatem svetu: alpinisti plezajo po stenah; plezati v Kamniških Alpah / že več let pleza se ukvarja s plezanjem 2. premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami, tako, da je telo blizu podlage: otroci radi plezajo; plezati čez plot, po klopeh / ekspr. po vseh štirih plezati navkreber 3. vzpenjati se, dvigati se: plezati po lestvi na drevo / bršljan pleza po deblu plezáje: plezaje po strmini, so se zelo utrudili plezajóč -a -e: plezajoč na drevo, si je strgal obleko; plezajoče živali ♪
  7.      plimovánje  -a s (ȃ) izmenično naraščanje in upadanje morske gladine: proučevati plimovanje; pren., publ. plimovanje gostov ♪
  8.      plimútka  -e ž (ȗ) vet. velika kokoš, navadno grahaste barve: gojiti plimutke; bela plimutka ♪
  9.      plín  -a m (ȋ) 1. snov, ki nima svoje prostornine in oblike: plin se razteza, segreva; razredčiti, stisniti, utekočiniti plin; lahek, redek plin; plin brez barve, okusa, vonja; za plin neprepusten; plini, tekočine in trdne snovi // navadno s prilastkom taka snov z določenimi posebnimi lastnostmi: eksplozivni, gorljivi, strupeni plini; naravni, umetni plin / bojni plini; črevesni plini; gorilni, kurilni, svetilni plin; zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / plin gori, uhaja iz cevi; napeljati plin; dovod, shranjevanje plina; kuhati na plin / pog.: zapreti plin preprečiti dotok plina; plačati račun za plin za dobavo plinskega goriva 2. zmes zraka in bencinskih hlapov kot pogonsko sredstvo: dotok plina / dodati, odvzeti plin / pog. pritisniti na plin na pedal, ki uravnava dotok goriva; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom ◊ fiz. entropija, gostota plina; kem. inertni plin ki redko ali sploh kemično ne reagira; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; mont. jamski plin ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; teh. generatorski plin ki se proizvaja v plinskem generatorju; voj. solzilni plin ki povzroča solzenje ♪
  10.      plínast  -a -o prid. (ȋ) ki je iz plina, plinov: plinasti oblaki med ozvezdji; plinaste primesi v zraku / plinasto gorivo ♦ fiz., kem. plinasto agregatno stanje ♪
  11.      plìnk  medm. (ȉ) posnema visok glas pri udarcu, trku ob trdo snov: plink, je krogla zadela čelado; pobijal je žarnice na drogovih: plink, plink, plink ♪
  12.      plínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na plin: a) plinski ovoj okrog nebesnega telesa b) plinski števec; plinski vod; plinska napeljava, pipa; plinska peč, svetilka; plinska vrtina; plinsko omrežje / avtomobili na plinski pogon; plinska zmes za motor; plinsko gorivo; plinsko varjenje / plinski gorilnik; plinski termometer; plinska bomba bomba, polnjena s strupenim plinom; plinska celica celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih; plinska maska maska, ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami ◊ elektr. plinska elektronka elektronka, katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; plinska žarnica; fiz. plinski laser; plinska konstanta konstanta, ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju; med. plinski prisad huda okužba z nabiranjem plina v tkivu; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; strojn. plinsko olje iz nafte pridobljeno tekoče gorivo za motorje; teh. plinski generator naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega ♪
  13.      plískavica  -e ž (ȋ) zool. ribi podoben morski sesalec z velikim kljunastim gobcem; delfin: pliskavice so se poganjale iz vode; kiti in pliskavice ♪
  14.      plískavka  -e ž (ȋ) zool. ribi podoben morski sesalec z velikim kljunastin gobcem; delfin: pliskavke sledijo ladjam ♪
  15.      plívkanje  -a s (ȋ) glagolnik od plivkati: plivkanje vode ob čoln / plivkanje morja ♪
  16.      pljúča  pljúč s mn. (ú ȗ) parni organ v prsni votlini, ki omogoča dihanje: imeti zdrava pljuča; preiskovati pljuča; človeška, živalska pljuča; rentgenski posnetek pljuč / vnetje pljuč; rak na pljučih / kupiti goveja, telečja pljuča / dušena pljuča; pren., ekspr. gozdovi so pljuča pokrajine ● ekspr. na dirki je izhropel pljuča s hropenjem izčrpal; ekspr. zavpil je na vsa pljuča zelo; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden ◊ med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; vitalna kapaciteta pljuč; osluškovanje pljuč; kaverna v pljučih ♪
  17.      pljúčen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na pljuča: pljučno tkivo / prebolel je več pljučnih bolezni / pljučni kirurg kirurg za operacije pljuč; pljučna tuberkuloza ● poljud. pljučna pečenka goveje meso s hrbtnega dela ob ledvicah, strok. goveji file ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; pljučna arterija arterija, ki dovaja kri v pljuča; pljučna mrena mrena, ki obdaja pljuča; med. pljučni infarkt; pljučna kuga pljučnica, ki jo povzroča bacil kuge; pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti ♪
  18.      pljúčnik  -a m (ȗ) bot. gozdna ali travniška dlakava rastlina z rdečimi, vijoličastimi cveti v socvetju, Pulmonaria: navadni pljučnik ♪
  19.      pljúskanje  -a s (ȗ) glagolnik od pljuskati: pljuskanje vode / zaslišalo se je pljuskanje vesel ♪
  20.      pljúskati  -am nedov. (ȗ) 1. v sunkih se premikati, navadno neenakomerno: morje pljuska in valovi; nesti posodo tako, da tekočina v njej ne pljuska; voda v bazenu je visoko pljuskala // nav. ekspr. dajati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je pljuskalo vino / dež pljuska že ves dan pada // z udarjanjem po tekočini povzročati kratke, tleskajoče glasove: slišal je, da v temi pljuskajo vesla; riba je pljuskala z repom / ekspr. pljuskati po blatu hoditi 2. slišno, navadno neenakomerno udarjati, zadevati ob kaj: jezero pljuska ob skalni breg / ekspr. v obraz mu je pljuskal osvežujoč hlad // v sunkih se razlivati, iztekati: juha v loncu vre in pljuska čez rob; mleko je pljuskalo iz golide / valovi pljuskajo čez krov; pren., ekspr. ta gibanja so začela pljuskati tudi na Slovensko 3. preh. povzročati sunkovito premikanje tekočine: ne pljuskaj mleka // na tak način polivati, izlivati: pljuskati tekočino iz posode; pljuskati si mrzlo vodo v obraz ● ekspr. v srcu ji je pljuskala jeza bila je jezna, jezila se je; ekspr. vsepovsod pljuska veselje vsi se veselijo; knjiž. z vseh strani pljuska vanje grmenje topov se sliši močno topovsko streljanje; ekspr. pljuskala ga je po plečih tepla pljuskajóč -a -e: rahlo pljuskajoči valovi; med skalami pljuskajoče jezero ♪
  21.      pljúvanje  in pljuvánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od pljuvati: pljuvanje po tleh / to je pljuvanje na našo čast ∙ ekspr. pljuvanje v lastno skledo škodovanje samemu sebi, svoji stvari ♪
  22.      pločevínast  -a -o prid. (í) ki je iz pločevine: pločevinasti žlebovi; pločevinasta posoda, škatla; hiša s pločevinasto streho ● ekspr. pločevinast glas zvonca neblagoglasen, hreščeč; slabš. pločevinasta kolona se počasi pomika po cesti kolona avtomobilov ♪
  23.      plód  -ú in -a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑) 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra ♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem // ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka 2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod 3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica ● knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok ♪
  24.      plóden 1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto ♦ med. plodna doba ženske // sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja ∙ knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno // ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel ♪
  25.      plodílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ploditev: plodilni organi / plodilni nagon; plodilna zmožnost ♪

   16.967 16.992 17.017 17.042 17.067 17.092 17.117 17.142 17.167 17.192  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA