Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (16.267-16.291)


  1.      ozémlje  -a s (ẹ̑) večji del zemeljske površine: naseliti ozemlje severno od Drave; to ozemlje je zasedel okupator; slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje področje // navadno s prilastkom ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti: osvoboditi slovensko ozemlje; država poveča svoje ozemlje; rimska oblast je segala na ozemlje današnje Jugoslavije / državno ozemlje; slovensko etnično ozemlje; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov; po drugi svetovni vojni Svobodno tržaško ozemlje ♦ zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije ♪
  2.      ozídje  -a s (ȋ) star. 1. obzidje: Turki so preplezali ozidje; grajsko, mestno ozidje; mogočno, visoko ozidje 2. zidovje: na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile / vedno je v ozidju ◊ grad. skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe ♪
  3.      ozímnica  -e ž (ȋ) sadje, zelenjava, namenjena porabi gospodinjstva čez zimo: preskrbeti si ozimnico; pripravljati ozimnico / krompir za ozimnico ♪
  4.      ozír  -a m (ȋ) 1. kar vpliva na ravnanje, odločitve: gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov; pravni, socialni oziri / publ.: storiti kaj iz političnih ozirov razlogov; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov zaradi bolezni // upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah: motijo ga njegovi oziri; ravnati brez ozirov; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr. ima ozire na vse strani; publ. njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir upoštevali 2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem oziru ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem oziru ga ne prekaša v ničemer / v nekem oziru imaš prav deloma; to je v vsakem oziru upravičeno popolnoma, čisto 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom glede na: z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji ● publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; publ. ta primer je vreden posebnega ozira posebne obravnave ♪
  5.      ozíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ozirati se: neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo / ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom / oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma ♪
  6.      ozírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji ● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala ♪
  7.      ozíroma  vez. (ȋ) publ., v ločnem priredju 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige ♪
  8.      ozkotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ozki tir: ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon ♪
  9.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan ♪
  10.      oznáčba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava ● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost ◊ muz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom ♪
  11.      označevánje  -a s (ȃ) glagolnik od označevati: označevanje poti / črno-belo označevanje oseb ♦ avt. luči za označevanje vozila ♪
  12.      označítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od označiti: označitev hiš za rušenje / temeljita označitev pisatelja / označitev pokrajine ♪
  13.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  14.      oznáka  -e ž (ȃ) 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost ◊ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka ♪
  15.      oznanílo  -a s (í) knjiž. sporočilo, obvestilo: prejeti oznanilo o čem; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu ♦ rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu ♪
  16.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  17.      oznánjanje  -a s (á) glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov ♪
  18.      oznánjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt // razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote ♦ rel. oznanjati evangelij // pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga ♪
  19.      oznánjenje  -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪
  20.      oznanjênje  -a s (é) v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela ♪
  21.      oznanjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oznanjevati: oznanjevanje novih idej, resnice / to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja ♪
  22.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  23.      oznanováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. sporočati javnosti, razglašati: zvon oznanuje njegovo smrt // razširjati, učiti: oznanovati ideje, nauke ♪
  24.      oznevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) redko vznejevoljiti: bali so se oznevoljiti gospodarja ♪
  25.      ozobáti  ozóbljem tudi ozóbati -am in ozóbljem dov. (á ọ́; ọ̄) s kljunom odstraniti jagode: kosi so grozde precej ozobali ♪

   16.142 16.167 16.192 16.217 16.242 16.267 16.292 16.317 16.342 16.367  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA